23. sep. 2015

Well why the hell not

Vsi starejši se majhne Mance spominjajo kot pravega robavsa, ki si je vse upal in s svojimi vragolijami zabaval vse okrog sebe. Vedno sem bila znana kot najbolj pogumna in močna v klapi svojih vrstnikov - (starejša) sestra si ni nikoli upala stopiti z domače parcele, dokler nisem jaz shodila in jo mahnila kamor me je pač poneslo. Ker so ji bile srečnici že tako dodeljene dolge noge, poleg tega pa je še starejša, je potem vedno z lahkoto preskočila živo mejo, jaz pa sem nemalokrat nasedla na bodečih vejah s popraskano ritjo. Mamici sem vsakič pobegnila v globoko vodo, medtem ko je Tini še natikala rokavčke, kasneje v šoli pa so me vedno imeli za mamo razreda, saj sem bila najbolj odločna in poštimala vse in vsakega po vrsti. Nisem poznala strahu, toda bila sem dobro vzgojena in vedela sem, kaj je prav in kaj narobe. Imela sem močan glas, ki je zlahka dosegel pozornost in znala sem trdno zastopati svoje mnenje. Vedno sem dosegla veliko in prišla visoko, saj je bil v mojih očeh le cilj in nikoli prostora za misel na padec ali spodrsljaj ...

Toda danes je vse drugače. Prijatelji me opisujejo kot zadržano, sramežljivo, pridno, tiho osebo, ki preveč razmišlja in si premalo upa. Ki jo vedno nekaj skrbi in se boji, kaj bodo rekli drugi. Večino časa preživim sama - sama sem bila v stanovanju, se vozila na faks, domov iz Ljubljane, sama grem po nakupih, sama tečem in sama grem na kosilo. Sama sebe peljem na mini izlet po Ljubljani in sama se odpeljem na raziskovanje s kolesom. Pišem blog, za katerega ne povem nikomur in sram me je vsakič, ko ga kdo omeni v javnosti. Rada fotografiram (obviously), pa fotografij nikjer ne pokažem, ker se mi zdi, da nikogar ne zanimajo. Na faksu sem tiho, ker se mi moje ideje ne zdijo tako pomembne, čeprav so običajno pametnejše od vseh ostalih, ki le ponavljajo prežvečene stvari. Vedno imam za vsako stvar slab občutek - če me nekdo ne dohaja pri teku, imam slab občutek, ker prehitro tečem; če nekdo nima denarja, imam slab občutek, ker sem cel teden šparala in mi je še ostalo tistih 10€; če nekdo nekaj ne zna, imam slab občutek, ker ga ves čas popravljam; če nekdo zamuja, imam slab občutek, ker sem prezgodaj prišla; če sem najboljša na izpitu, imam slab občutek, ker drugim ni uspelo; ko koga peljem, imam občutek, da je na najslabši vožnji njegovega življenja; ko hodimo vzporedno po pločniku se ves čas obračam, da slučajno ne bi koga ovirala (hkrati pa pred mano hodi par, ki zavzame celotno širino trimetrske promenade - bog ve, kako jima to sploh uspe). V družbi sem večinoma tiho, ker se mi nič od tistega, kar mi pade na pamet, ne zdi dovolj pomembno za vpletanje v pogovor, hkrati pa z druge strani tako ali tako prihajajo same čenče in kritiziranje drugih. 

Vseh se bojim - ljudi, ki me ustavijo na cesti, prodajalcev, ki me ne slišijo/razumejo, ko kaj sprašujem, šoferjev, ki tiščijo v rit, tečnih zaposlenih na faksu, ko skušam sestro vpisati v višji letnik in natakarjev, ko prosim za kozarec vode. Najbolj zamerim strahu pred višino, ki je vsako leto hujši in mi krade užitke pri najlepših razgledih. In strahu v zadušljivih prostorih, ki mi povzroča vrtoglavico in mi spodmika tla pod nogami. Pa strahu pred poškodbami in krvjo, zaradi katerega mi šumi v ušesih in se mi stemni pred očmi. Nimam pojma, kdaj se je vse zgodilo, začelo, spremenilo. Ni konkretnega dogodka, ki bi ga lahko sumila, da je povzročil vse to. No ... če dobro pomislim, moje življenje vseeno ni bilo tako rožnato, kot ga imam v spominu. Res je bilo nekaj stvari, ki sem jih še precej mlada reševala sama in navzven sploh niso bile opazne, mene pa so precej žrle. Vedno sem bila bolj sama svoj heroj in probleme redko zaupala drugim, kar še vedno velja. Vem, kolikokrat manjši problemi postanejo, če jih zaupaš drugim, toda ne maram vedno istih nasvetov, ki sledijo ... 

Tako sem se tudi tokrat odločila, da sama sebe vzamem v roke. Nočem več monotonega življenja v udobju poznanega in preizkušenega, nočem več vsakega večera preživeti sama doma, nočem gledati slik ostalih in se spraševati, kaj sama delam v postelji, nočem več samo obljubljati, nočem več poslušati svojih večnih "kaj pa če ...". Nočem, da mi življenje uide naprej, ne da bi izkoristila vsak sončen dan, ne da bi izkoristila svojih sposobnosti in danosti. Želim uživati vsak trenutek, saj najlepši spomini vedno izvirajo iz najbolj nemogočih in strašljivih idej. In zato sem letos vsakič, ko se je ponudila priložnost, za katero sem najprej rekla "ne, ne upam", ta stavek spremenila v "ja, zakaj pa ne". Iz vseh so nastali krasni spomini, še bolj pa cenim nove izkušnje. Niti ene stvari ne obžalujem, na vse gledam s ponosom. Nisem premikala gora, nisem spreminjala življenja, bili pa so majhni trenutki, ki so me napolnili s srečo in popestrili moje življenje. Tako sem:

Sestrični naredila frizuro za obhajilo
Ker vsakič, ko smo skupaj, pletemo kitke, si jih je zaželela še za obhajilo. V tem delu res uživam, toda vseeno me je pri taki prošnji malo stisnilo. Sama se obhajila spominjam kot prvega večjega dogodka v mojem življenju, prvič se je vse vrtelo okrog mene in verjamem, da je za večino deklic tako. Res je, da so redke navdušene nad svojo takratno frizuro, vseeno pa sem želela, da bi bila sestrična ena izmed njih. Najprej sem malo oklevala, hkrati pa bila tako počaščena, da sem z veseljem rekla ja. Obnašali sva se kot pravi profesionalki - teden dni prej sva izvedli vajo, na dan d (ki je bil hkrati tudi moj rojstni dan, zato sem res kar žarela od sreče) pa že pred sedmo zjutraj pletli in kodrali lase. Na "frizerskem stolu" sta se nato zvrstili še ostali sestrici in tisti dan sem prejela najbolj čudovito darilo za rojstni dan - pogled na tri srečne in hvaležne obrazke, ki bodo še leta cenili tvojo majhno pomoč. 


Mami podarila šopek iz travniških rož za rojstni dan
Čeprav sem rada v Ljubljani in mi tam ni nič hudega, pogrešam domače travnike in sprehode z mami. Predvsem spomladi, ko sem bila navajena tekati med ivanjščicami, nabirati makove cvetove in uživati ob pogledu na polja pšenice, ki kot morje valovi ob nežnem spomladanskem vetru. Ker so nam na faksu zaradi terenskih vaj ravno nekaj dni pred mamičinim rojstnim dnevom ponudili prost petek, sem izkoristila priložnost, in se odločila, da ji podarim nekaj posebnega. V največjem nalivu sem se v gumijastih škornjih, z dežnikom v eni in s košaro v drugi roki odpravila na sprehod čez travnike in nabrala vse, kar je imelo cvet. Trava mi je segala do pasu in bila sem premočena do kože. Čeprav sem imela oblečeno bundo (maja!), sem se tresla od mraza, toda volja je bila močnejša od strahu pred prehladom. Ko sem prišla domov, nisem bila prepričana, če bo iz teh cvetlic sploh kaj možno sestaviti. Potem pa sem jih začela zlagati in kljub trdim prstom je nastal čudovit šopek, na katerega sem še danes ponosna. Še bolj pa je bila ponosna mami, ko ga je ob sladici pri kosilu končno prejela.


Izkusila svoje prvo nočno kopanje
Vedno sem si želela na nočno kopanje, pa se mi je morje vedno po sončnem zahodu zdelo preveč hladno, da bi to bila prijetna izkušnja. No, očitno je bilo maja dovolj toplo, da sem se ob enajstih zvečer skupaj s tremi sošolkami zapodila vanj. Lažem - najprej je bilo potrebnih deset minut prepričevanja, nabiranja podpornih članov, preračunavanja koliko dni časa imam, da pozdravim pljučnico še pred izpiti in oblačenja kopalk pod flisast pulover. Priznam, izkušnja je bila precej dih jemajoča - predvsem zaradi ledene vode in strahu pred vsem, kar bi v tistem trenutku lahko skočilo iz črnega morja. Toda konec dober, vse dobro - evforija je izničila vsako možnost za bolezen in vsi smo jo odnesli brez prehlada.

Dobila svojo prvo zaposlitev
Ker sem bila vedno pridna učenka, sem bila nagrajena s Zoisovo štipendijo, ki me je leta držala na pozitivni strani, kar se denarja tiče. Potem pa je prišel nov zakon, ki mi jo je kljub trudu prav nesramno vzel, za njim pa še prvo študentsko leto, ki je pobralo še vse nekdanje prihranke. Kljub temu, da sem najbolj stiskaški človek na svetu in mi moraš denar skoraj puliti iz rok, da ga spustim od sebe, pa sem se vseeno morala nekako preživeti. Ko začneš življenje stran od staršev, hitro ugotoviš, da življenje ni potica. Stroški na vsakem koraku in za vsakim vogalom in prav kmalu sem se borila z revščino. Vsakič mi je bilo hudo, ko sem doma prosila za denar, saj se čutim dovolj staro, da poskrbim zase. Zato je bilo med počitnicami potrebno iti v boj. Vem, da ostali s tem začnejo že v srednji šoli, sama pa sem raje garala v šoli med letom in med počitnicami uživala. No letos sem napisala okoli 15 različnih prošenj, saj se je prej obljubljena ponudba za delo (ki sem jo enkrat omenjala na blogu) izjalovila. Na večino ni bilo odgovora, kjer je bil, je bil negativen. Potem se je ponudila priložnost za razgovor, ki se je tudi neuspešno iztekel. Po štirinajstih dnevih intenzivnega iskanja in celodnevnega buljenja v računalnik sem obupala in premislila vse možne razlage kaj je narobe z mano. Odpravila sem se na morje, da razbijem svojo črnoglednost, na poti pa sem dobila klic za še en razgovor. Ta je bil na moje veliko veselje uspešen in kmalu sem služila svoje prve denarce. Prvotna evforija je sicer zakrila dejstvo, kako naporno je v resnici delo, toda vseeno sem bila vesela, da sem končno koristna, tako sama sebi kot drugim. Nisem zaslužila miljonov, sem pa nabrala številne izkušnje in vsaj delno premagala strahove, ki so v glavi vedno pomagali kričati: "kaj pa če ...".

Imela na počitnicah sestrične
Čeprav so zdaj že precej zrasle in ni več ne duha ne sluha o dojenčkosti, jih sama še vedno obravnavam kot moje male deklice, za katere moram poskrbeti na vsakem koraku, ko so v mojem varstvu. Vedno smo bile vajene, da so za nas skrbeli odrasli, zato nisem nikoli dobila priložnosti biti čisto samostojna varuška. Letos pa sem dobila kar trio paket - vsaka s svojim nahrbtnikom so me čakale že pred hišo, ko sem jih prišla domov iskat. Skoraj brez pozdrava so hitele skočiti v avto in ne vem, katera je imela večji nasmeh - jaz, ker mi je bila končno zaupana tako prijetna odgovornost, ali one, ki se s svojo sestrično prvič peljejo v tavelikem avtu na počitnice. Skupaj smo potem brale pravljice za lahko noč, pekle piškote in rolado, bežale pred dežjem s sladoledom v rokah in na licih, se igrale vrtnarijo, make up studio in ... itak - pletle kitke.



Plavala na Blejski otok in nazaj
Vedno sem bila dobra plavalka, toda nikoli nisem plavala daleč, saj so me doma vedno opozarjali na vse mogoče stvari. Tako sem ob tetini pripovedi, da je na Bledu plavala do otoka in nazaj, kar malo zazijala in dejala: "Jaz ne bi mogla nikoli." Pa sem se motila ... ne vem, če je minilo 14 dni, ko sem že brcala po vodi nekje na pol poti med celino in otokom in se odločila, da to naredim. Verjetno za večino ljudi 1,2 km plavanja res ne predstavlja omembe vrednega dogodka, sama pa ga pozdravljam kot življenjski dosežek. Bil je res čudovit dan in vedno se bom spominjala, kako sem premagala še en "kaj pa če ... (me zagrabi infarkt sredi jezera)". ;)

Prvič pretekla 8 km
In si spet dokazala, da je vse le v glavi.



Once in a while, blow your own damn mind.

17 komentarjev:

  1. S kakšnim užitkom sem tole prebrala! Pa čeprav se ne poznava, sem kar nekako ponosna nate in vse te male dosežke, ki se skrivajo za svojim pravim veličastjem. In fotografija je čudovita, naj ti nikar ne bo nerodno objaviti še kakšne.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za te čudovite besede, vse te lepe komentarje nosim v srcu in verjamem, da jih je mogoče videti v mojem nasmehu, ko hodim po svetu :)

      Izbriši
  2. Z izjemo delov, ki se nanašajo na pridnost, stojijo tvoje besede kot zrcalo pred mano, Manca. Ta pogum, pa naj se nam zdi mnogokrat še tako izmuzljiva reč, je pogosto ključ do nepozabnih doživetij. Tudi fotografije so čudovite. Šopek za mamo me spominja na tistega, ki ga je imela nevesta na eni od prvih porok, ki sem jih fotografiral. Po vsej verjetnosti ta asociacija ravno tako ne bi obstajala brez precejšnje mere poguma. Hvala za namig - sem dodal plavalni obisk Blejskega otočka na svoj "drzni si" seznam. Čestitke za vse podvige in kar pogumno naprej! :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Želim si, da bi lahko tudi sama kdaj govorila o podobni izkušnji. Ko bi me vsaj nekega dne eden izmed mojih "zakaj pa ne-jev" pripeljal tudi do takih zgodb :). Hvala za komentar, si ga štejem v posebno čast!

      Izbriši
  3. Čudovit zapis in čudovite fotografije.
    Lp, Simona

    OdgovoriIzbriši
  4. Super oseba si in upam, da se tega močno zavedaš. <3 Hvala za tale lep zapis.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. In hvala za ta komentar, ki prihaja od res pogumne osebe ;)

      Izbriši
  5. Okej, kakorkoli 'creepy' se bo to slišalo, sem (odkar sem začela brat tvoj blog) na faksu - če bi te kje po naključju srečala, čeprav te osebno sploh ne poznam :) - hotela pristopit in povedat, kako kul pišeš & kako jako hude fotke delaš & kako te nikakor ne bi smelo bit sram zaradi tega. Ker resno, super si ter sposobna vsega in še več. (Okej ja, mogoče se je mal creepy slišalo :D ). Ampak vseeno - keep up the good work in vso srečo pri sprobavanju novih 'zakaj pa ne' stvari! :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Nič ni creepy, samo resnično zelo lepo :). Prisežem, da bi potem hodila 3x bolj pokončno, čeprav bi imela najprej še eno uro rdeča lica ;). Hvala iz srca!

      Izbriši
  6. Kar pogumno naprej! <3

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, s tako lepimi komentarji bo zagotovo šlo <3.

      Izbriši
  7. Manca, tale tvoja objava mi je septembra ušla ...
    In sem vesela, da sem jo sedaj prebrala.

    Krasna si in iz tvojih zapisov in fotk veje ena posebna toplina, pozitivna naravnanost in pogum za premagovanje strahu.
    Gotovo so ti strahovi odskočne deske za rast velikih ljudi.

    Imej se rada in zaupaj vase. :) To je ključ do uspeha. In verjamem, da so tvoja vrata že odklenjena, koraki na poti pa so prehojeni trdno in pogumno. :)

    Vse lepo!

    OdgovoriIzbriši