17. okt. 2015

Poletje 2015

Ta teden me je pokopala vročina in od glavobola mi je utripalo v glavi, zunaj pa že 14 dni dež in mraz, sivo in turobno, neprijazno jesensko. Nič čudnega, da sem v nekem trenutku spet pristala v svoji galeriji na telefonu, kjer se je začelo neskončno scrollanje med poletnimi fotografijami in obujanje spominov na prekrasne dni. Dejstvo je, da bo poletje za vedno ostalo moj najljubši letni čas, da pogrešam morje, da pogrešam sonce, da ne maram dežja, da že dolgo nisem bila tako dolgo bolna, da nočem vedeti, kako daleč je še do pomladi, da jo že komej čakam in nenazadnje, da se vseeno veselim lučk in božičnih praznikov. Mogoče me sicer v tem tednu, ko je končno napovedanega malo sonca, tudi jesen pozitivno preseneti; do takrat pa bom vseeno še malo brskala po telefonu, neskončno hvaležna, da mi pomaga ohranjati tako čudovite spomine. 

Kvaliteta fotk res ni na vrhuncu, toda ne zamenjam jih za nič na svetu, saj bi brez njih verjetno že zdavnaj pozabila, kako srečna sem bila po zadnjem odpisanem izpitu, kako sem se po enem letu razveselila pogleda na puhaste oblake in vetrnice ob nemških avtocestah, s kakšnim pospeškom sem se zapodila v mivknate sipine belgijske obale in kako dobri so bili moji prvi pravi vaflji. Mogoče bi celo pozabila na našo Robinson Crusoe izkušnjo pod največjimi nemškimi klifi, na jutranje teke s pogledom na morje in na vse pojedene lubenice tega poletja. Pa na gnečo na Koprski mestni plaži tiste razgrete avgustovske nedelje, na moje prve uspešne bananine palačinke in na zaskrbljen obrazek moje štiriletne sestrične, ki me sprašuje, če imamo doma strelovod, ker se približuje nevihta. Težko bi pozabila na čudovit dan v Kostanjevici na Krki z nasmejano Valentino, toda brez fotografij bi zagotovo pozabila na vse čudovite detajle .. pa tudi na vroče temperature tistega dne na Bledu, ki se je izkazal kot prava bomba med težkimi delavniki, preživetimi v službi. Nosijo tudi spomine na piknik v dežju v Mesečevem zalivu in na večerno robutanje fig nad Koprom, zaradi katerih me je potem pekel jezik. Pa na čudovito poletno Ljubljano, ko mi je v dveh dneh uspelo obiskati (skoraj) vse z moje wishliste, o čemer sem sanjala več kot eno leto - Gud shop, pekarno 8, Hood Burger, aROMO, prenovljeno plažo na Špici, Fetiche Patisserie, Grefino in še in še ... Brez fotografij bi verjetno pozabila tudi na tisto jutro, ko sem skozi okno na travniku zagledala množico konj in se še v isti minuti pognala v tek po rosni travi, da si vse skupaj pobližje pogledam, potem pa isto stvar ponovila še zvečer ob sončnem zahodu. In kako počitniško nas je sonce grelo že globoko v septembru, ko smo punce dan izkoristile za skok na Grmado nad Celjem, poležavanje ob Šmartinskem jezeru in sladkanje v centru Celja. In zdaj imam tudi konkreten spomin na najljubše sprehode po gozdu z babi, pa na septembrske rojstne dneve in na naš zadnji pozdrav morju, ki me mora držati pokonci vse do naslednjega dopusta. 

Včasih me gledajo postrani, ker čisto vse poslikam, včasih mi je hudo, ker vem, da jim grem na živce. Toda moja sreča ob scrollanju po galeriji ... neprecenljiva.










































1 komentar:

  1. Super objava, res se čuti tvoje navdušenje skozi besedilo in fotografije :D

    OdgovoriIzbriši