What keeps me going

Že dolgo časa sem planirala tole objavo, pa se mi sredi zime ni zdela najbolj aktualna tema, zdaj pa me je Ajdina nagradna igra dokončno spodbudila, da jo spravim na plano.

Kar takole vam povem: obožujem tek. Ne sprašujte me od kdaj in kako, ker ne vem. Še prav dobro se namreč spomnim, kako sem v nižjih razredih osnovne šole vedno zadnja prisopihala na cilj, si med tekom na 600m brez slabe vesti vzela čas, da si zavežem teniske, in skratka sovražila tek po dolgem in počez. Nekaj od tega mi je ostalo še do danes, saj mi kljub vsej ljubezni do teka še vedno postane slabo ob misli na maratone, štopanje, tekmovanja, in karkoli, kjer tečeta več kot dva in, bog ne daj, nekdo zraven grozi s štoparico. Prav tako razumem (ogromno) ljudi, ki mi pravijo, da sploh ne marajo teka. Vse drugo, samo teka ne. V takih primerih si vedno takoj predstavljam nekoga na kolesu ali rolerjih in se sama sebi zazdim neumna, ker se v primerjavi z njimi tako mučim in hkrati nikamor ne pridem.

Ampak še vedno je to moja najljubša aktivnost. Čeprav nisem najbolj pridna, mi je lani poleti vseeno uspelo priti do te stopnje, da v teku res uživam. Priznam, da mi lica vedno gorijo še vsaj eno uro in prvih 15 minut pogosto izgledam napol mrtva, toda kljub temu mi da tako ogromno energije, ponosa in veselja. In kar me najbolj osrečuje je to, da sem sama sebi največja motivacija - ne potrebujem nikogar, ki bi mi moral reči naj grem, in ne potrebujem nikogar, ki bi se mu morala hvaliti, da sem šla. Sama sebi sem v največje veselje.

In kaj je tisto, kar me najbolj motivira?

LEPO VREME

Če je lep dan, bom še tri dni nesrečna, če mi ne uspe it teč. Priznam, da nisem zimski tekač in se v slabem vremenu nikoli ne bom silila k teku. Nikoli namreč ne tečem zato, ker bi mogla, ampak le takrat, kadar hočem. In kadar je sonce, hočem. Najraje ob sončnem zahodu, saj je svetloba tako lepa, da bi kar tekel in tekel in tekel ...

ŠPORTNA OPREMA

Priznam, malo sem materialist. Čeprav mi je všeč dejstvo, da za tek res ne potrebuješ ničesar posebnega, vseeno vsako leto raje posegam po tekaških oblačilih. Tega verjetno ne bo razumel vsak, ampak lepe teniske in nova majica so pogosto največja motivacija. In zdaj, ko sem podobno izjavo prebrala pri Ajdi, me to niti ni več tako sram povedati :).

GLASBA

Spoštujem mnenje bivšega profesorja, ki je menil, da so med tekom slušalke prepovedane, saj je takrat skorajda edina priložnost, da res prisluhneš naravi in sebi. To se mi je vedno zdelo lepo in pri športni vzgoji sem vedno rada tekla brez glasbe. Ko pa tečem sama, tečem vsaj 10x lažje in vztrajnejše, če mi ni treba poslušati grozovitega dihanja in me spremlja glasba, ki mi je všeč. Vedno sem sicer radovedna kaj med tekom poslušajo drugi, saj se mi zdi zanimivo, da imam sama na "meniju" pogosto umirjene ritme, na katere bi drugi raje zaspali, kot pa tekli. Kadar vtipkam v google "playlist for running", sem vedno razočarana, ker mi ni nikoli všeč niti ena izmed pesmi. Sam beat in nič petja, to pri meni ne gre. Vam pa vseeno malo sramežljivo zaupam nekaj mojih najljubših:

Enrique Iglesias - Bailando, Jennel Garcia - Hate to love you, Rixton - Me and my broken heart, Taylor Henderson - Borrow my heart, Tony Cetinski - Umirem 100 puta dnevno, Ivan Zak - Usne varane, Nina Pušlar - Svet je tvoj, Austin Mahone - Shadow, Ariana Grande - One last time, Kelly Clarkson - Heartbeat song

In dolgo časa sem tekla brez glasbe, ker nikakor nisem mogla najti slušalk, ki bi mi stale v ušesih. In potem sem se vsakič prvih 500m ukvarjala z vtikanjem slušalk v ušesa in porabila vso energijo, na koncu pa jih pospravila v žep in jezna "na suho" sopihala naprej. Potem pa sem si za Božička privoščila in poskusila srečo s Philipsovimi slušalkami za tek in to je bil definitivno eden najboljših nakupov v moji zgodovini.

SPORTS TRACKER

Aplikacija, ki je trenutno sicer na pavzi, ker mi nagaja telefon, bo pa vsekakor spet v uporabi, ko odpravim težave. Kot sem omenila, ne maram merjenja časa in primerjanja, toda o tej aplikaciji znam povedati le dobre stvari. Ni lepšega kot to, ko na koncu meseca / poletja / leta vidiš seštevek kilometrov, ki si jih gradil in švical, hkrati pa se za nazaj preko slik sončnih zahodov in pšeničnih polj ob zarisanem zemljevidu spominjaš prav vsakega teka posebej.

NAPREDEK

Bom kar direktna - trde noge. Saj veste, kako fajn jih je potipati ;).

MIMOIDOČI, MIMOTEKOČI

No, največjo motivacijo sem prihranila za konec. Dolgo časa se nisem spravila teč zato, ker me je bilo sram. Na vasi tekači namreč nismo najbolj razširjena populacija, zato ima vsak človek, ki ga srečaš, kakšen smešen komentar. Ampak sčasoma sem se naučila, da vsakega sprejmem kot spodbudo in se nasmejem, saj vendar vsak vedno misli samo dobro. In če sem včasih upala, da ne srečam nikogar, mi je tukaj v Ljubljani všeč ravno obratno - tekači me motivirajo ves čas. Ko koga vidim, me sploh motivira, da grem. Ko tečem, me motivirajo, da tečem še naprej. In po teku povzročijo, da sem ponosna nase in na njih, ki jih cilj še čaka. Z besedami se namreč ne da opisati moči, ki spreleti med nami, ko se spogledamo, ko si tečemo naproti. Nikogar ne pogledaš zares, ampak prav vsakič se zazdi, da si izrečemo "bravo" in smo ponosni drug na drugega, saj smo vsi v istem maslu in vsi gledamo malo z belim, ampak vsi smo prav srečni. In še to, nikoli ne bom pozabila trenutka, ko mi je en dan mimoidoči fantek ravno ob začetku teka dal "gimme five" in me napolnil z energijo do konca življenja.

In kar me preseneti vsakič znova:

The days when you least feel like running are usually the days when you need it the most.