Kaj mi gre na živce in kaj me osreči

Že dolgo časa nazaj, enkrat novembra, ko sem bila sama na blogu bolj tiha in raje prebirala druge, sem na Uglašeni kuhinji zasledila tole objavo in takoj se mi je tako dopadla, da sem se tudi sama spravila pisat dva seznama: kaj me osreči in kaj mi gre na živce. Seveda nista nastala kar v trenutku, ideje so se počasi in po trenutnih doživetjih nabirale vse do danes. Kar pa ne pomeni, da sta seznama že zaključena - stvar mi je tako prirasla k srcu, da se zdaj že razveselim, ko mi gre kaj na živce, samo zato, ker lahko končno dodam novo točko na seznam. Da ne govorim o tistih lepih stvareh, ki so, odkar pišem seznam, še lepše, saj se jih veliko bolj zavedam in kasneje tudi bolj zapomnim. Malo sramežljivo priznam, da se tisti "kaj mi gre na živce" veliko hitreje polni in je že zdavnaj daljši od 10ih točk, kolikor sm jih imela cilj zbrati za objavo. No, ni vse tako črno, tudi drugi, "tasrečni" seznam ga že lepo lovi in ko se spet nabere okrogla številka napišem še eno objavo. Poskusite še vi, boste videli kako je zabavno :).

Kaj mi gre na živce:

Herpes: ta je kralj na vseh mojih sovražnih seznamih. Če po pravici priznam, si ga sploh ne upam zapisati na seznam, ker ga dobim vsakič, ko se spomnim nanj. Ko sem ga novembra kot prvega zapisala na seznam, še nisem vedela, da bodo v tistem mesecu sledili še štirje. Agrh!

Čakanje na LPP za mesečno karto: šele tri mesece in pol sem študentka, kar pomeni, da sem si kupila 4 mesečne karte za trolo, pa sem že zapravila 5 ur mojega življenja za čakanje v vrsti na LPP. Bi jim mogoče še odpustila, če mi ne bi na Urbano napisali Manaca namesto Manca.

Da vedno kupim strgana oblačila: v zadnjem letu sem vsaj štirikrat odnesla stvari nazaj zaradi lukenj in razparanih šivov. Očitno imam tako magično roko, ki kljub temeljitemu pregledu še vedno domov prinese vse naluknjano. Že razumem, ko gre za stvari na razprodajah, ampak pri tisti jopici, za katero sem se zaradi cene odločala tri mesece, pa ni fer! Po novem spravim čisto vsak račun, tudi od banan. In hvala bogu za prijazne prodajalce!

Ko imam polne roke in začutim, da mi torba pada z ramen. Mislim, da ni potrebna razlaga, punce boste razumele.

"Iz" namesto "z": testenine iz bučkami. Sem šla iz mami na sprehod. Sem si kupila pulver iz gumbi. Ne vem zakaj, ampak s takimi ljudmi se sploh ne morem pogovarjat, pa če se še tako trudim. Se tudi meni ni zdelo nič kaj posebnega, dokler ne poslušaš tega celo uro.

Nekrožni sprehod / tek: sploh ne znam iti na sprehod ali teč, če se moram potem na določeni točki ustaviti in obrniti nazaj. Samo da je krožno, pa tudi če je tista zankica kjer obračam samo okoli ene hiše.

Vonj med peko piškotov: vem, ta se še meni zdi butasta. Ampak ta vonj je vedno tako močan, da mi še dva dni ne paše jest piškotov.

Da me zebe v roke, ko sem na računalniku: vedno imam čisto ledene prste, kadar tipkam ali klikam z miško. Mami je v mojih "težavnih najstniških letih" potem vedno vedela, če sem se res učila ali sem visela na računalniku, ko bi bilo treba kaj pomagat ;).

Obvozi s trolo: joj, samo odštevam dneve do februarja, ko naj ne bi bilo več obvoza zaradi zaprte Slovenske ceste. Čeprav glede na to, kako je razkopana, nič ne verjamem.

Ko zamujam: ker se počutim grozno, če nekam pridem prepozno. In potem vedno tako tečem, da se mi noge spotikajo ena ob drugo in pečejo me tiste kosti pod kolenom in strah me je, da bom padla in potem prideš... in te vsi gledajo. Ali pa pač vlak odpelje.

Kaj me osreči:

Izdelovanje venčkov: ja, ta je še iz decembra. Ampak res uživam vsako leto, ko režem grmovje in v škornjih s petimi centimetri blata na podplatih iščem šipek. In potem si prižgem božične pesmi in božična sezona je odprta.

Prakso: joj, sploh ne veste kako sem uživala. Spet nazaj v osnovni šoli pri tamalih, ki sploh še nimajo telefonov in so jim pomembne čisto druge stvari. Kjer dobiš čisto drug pogled na svet in popolnoma spremeniš svoja zanimanja. Vsak večer sem komaj čakala jutro.

Ko se kdo spomni in ti iz srca čestita za dobro odpisan kolokvij, ali pa napiše sms, da se je spomnil nate. Ali pa pohvali tvoj pulover. Ali pa nalakirane nohte. Ali pa ko sama zberem pogum in komu napišem komentar in vem, da sem mu polepšala dan. Life is about little things.

Občutek po telovadbi. Ker na faksu nimamo nič športa, se moram potem vedno sama prisilit, da kaj pomigam. In čeprav se mi nikoli res ne da, je končni občutek tako dober, da vsakič znova sklenem, da bom to počela vsak dan. No ja ...

Nebo ob sončnem zahodu: sama sreča, da okno v stanovanju ni obrnjeno na zahod, ker Ljubljana zadnje čase ponuja take sončne zahode, da bi cele večere visela na oknu in slikala. To je res nekaj najlepšega na svetu.

Sestrina darila: a ni Tina najboljša sestra, ko, čeprav je celo leto od doma, še vedno pozna vse moje javne in skrite želje in me vedno preseneti z najboljšimi darili. Letos sem za božič dobila najbolj kulski kozarec za smoothije, The Body Shop balzam za ustnice in washi tape z različnimi fotoaparati. Še sama se ne bi spomnila, da bi si kupila tako zakon darilo.

Tisti večeri, ko se sveže umita v sveži pižami uležem v sveže preoblečeno posteljo. Mmm, lahko noč.

Otroško veselje in smeh. Vedno, ko se čez stene sliši smeh sosedovega fantka, se še sama smejem. Ker pač usta kar sama zlezejo tja do ušes. In a ni najbolj srčkano, ko mali fantek napol leži na sedežu od trole, ker je pač premajhen za tisti "ogromen" sedež, ampak je ves ponosen, da mu ni treba bit v naročju.

Veliki kozarci in skodelice: tako sem se razvadla, da mi voda iz majhnih kozarcev sploh več ni všeč in potem včasih kar cel dan nič ne pijem. In zdaj imava s Tino v stanovanju borbe za en in edini velik kozarec, vseh ostalih 20 majhnih pa nabira prah v omari.

Znižane banane v trgovini: to se mi zdi vsakič največja trofeja. Ker so, poleg tega, da so pol cenejše, vedno ravno v najboljšem stanju za smoothije, bananin kruh ali pa najboljši sladoled.