Goodbye 2014

Dolgo časa sem bila prepričana, da je bilo moje leto 2014 bolj kot ne navadna polomija. Da je šlo mimo brez uspehov in da nimam ničesar, o čemer bi govorila z iskricami in ponosom v očeh. Da mi ni ostalo nič fotografij, s katerimi bi ohranjala spomine, saj je moja mapa 2014 prazna kot še nobena do zdaj...

Če sem bila še nekaj tednov nazaj jezna, ker je leto tako hitro pri koncu in mi ga ne bo uspelo popraviti, sem se zdaj na koncu že vdala v usodo in ubrala kontra pot - če je že moralo biti smotano, naj vsaj hitro mine in naj končno pride boljše. No, in kadar sem slabe volje in sposobna le še ležanja na postelji in že osmič zaporedoma osvežim Instagram v upanju, da bo kaj novega, pa ni nič, ponavadi na koncu končam v svoji lastni galeriji na telefonu. In tako je bilo tudi dva dni nazaj. In potem me je kar naenkrat razsvetlilo.

Pravzaprav imam spomine. In v bistvu je bilo to leto eno izmed najbolj pomembnih in najbolj uspešnih v mojem življenju. In najbolj posebnih tudi. Zakaj? Zato. Zato ker sem v letu 2014 odplesala svoj maturantski ples. Ker sem dan za tem s težko glavo opravila diplomo iz francoščine. Ker sem prvič s kovancem zadela pirh, in ne samo enkrat, 3x. Ker sem pol leta preživela kot edinka. Ker sem ob vseh največjih mukah tega sveta in z zatečenim gležnjem na antibiotikih odpisala maturo in si prislužila naziv "zlata maturantka". Ker sem zato bila sprejeta pri županji in bila povabljena na nagradni izlet na Češko. Ker sem z avtodom prevozila kilometre in kilometre po nemških, švedskih in finskih cestah in stala na najsevernejši točki Evrope, s katere sem s polurno razliko opazovala sončni zahod in vzhod in jedla mamin kruh iz avtodomske pečice. Ker sem se z Norveške vpisala na Pedagoško fakulteto in prvega oktobra prvič postala brucka. Ker sem po novem postala za čez teden Ljubljančanka in tudi spila prvo vročo čokolado na Nebotičniku. Ker sem si prvič kupila capuccino in prvič naročila belo kavo. Ker sem prvič opravljala prakso in od same sreče vsak večer komaj čakala jutro, s takim navdušenjem, kot včasih preden smo šli na morje. Ker sem si prvič v življenju, zaradi pomanjkanja ur v učilnicah, zaželela ročno uro, čeprav sem bila prej trdno prepričana, da je to najbolj (za svojo ceno) neuporabna stvar na svetu...

Leto 2014 je bilo leto sprememb. In če sem iskrena... vse so prišle kar same od sebe. Nobena me ni nič vprašala, nobena se ni odzvala na moje pritožbe in klice, naj mi vrnejo moje staro življenje. Pokazale so mi, da moje življenje ni pravljica, čeprav sem bila v to dolgo prepričana. Toda ni mi preostalo drugega, kot da jih vzamem za svoje, da tudi v njih vsak dan najdem lepe trenutke in jim pustim, da mi spletejo nove sanje ali morda, morda nekoč celo uresničijo tudi stare.

V letu 2014 sem cmera cmerasta veliko prejokala. Zato se bom v 2015 veliko več smejala. Izkoristila bom vsako ponujeno priložnost in manj strašila sama sebe s "kaj pa če...". Več bom tekla in naredila bom ogromno slik. Pogledala več filmov in spila še več smoothiejev. Večkrat bom šla na sprehod. Morda si bom celo kupila šminko. Poslušala bom več glasbe in se bolj zgodaj zbujala. Večkrat bom nabrala rože. In še vedno bom verjela, da je moje življenje pravljica.

Srečno 2015!