Paket presenečenja

Being told you are appreciated

is one of the most simplest 

yet incredibly uplifting things 

you can ever hear.

O neverjetni spodbudi in posebni moči, ki jo vlijejo komentarji in pohvale na blogu, lahko govorimo le blogerji sami. Če nastopaš le v vlogi bralca, težko razumeš, kako lahko nekdo ves svoj prosti čas posveti iskanju idej, sestavljanju objav, fotografiranju, oblikovanju in postavljanju celotne zadeve, da blog stoji in izgleda tako, kot mora. Toda presenečeni bi bili, ko bi izvedeli, kako velika skupnost je en sam blog. Koliko ljudi se sreča za njim in koliko različnih poti se križa zaradi njega. Koliko prijateljstev se oblikuje in kako prav posebna so.

Sama si ob začetku pisanja bloga niti slučajno nisem predstavljala, da lahko pridem tako daleč. Svojega bloga nikoli nisem promovirala, saj plujem med dvema nasprotujočima si bregovoma - po eni strani si želim, da bi bila tako uspešna in imela toliko podpore kot največji blogerji, po drugi strani pa sem vsakič rdeča, ko ga kdo omeni, izve, da ga pišem, ali želi, da mu pokažem link. Ta druga stran precej prevladuje in tako sem večinoma tiha miška in sem ter tja napišem kakšno objavo, potem pa upam, da ga kdo opazi. In povem vam, sploh ni slaba metoda. Upala bi si trditi, da mi gre vse od rok točno tako, kot si zaželim. Kajti kolikokrat sem že skakala pred računalnikom, ko sem med e-pošto zagledala komentarje svojih najljubših blogerjev. To je namreč največja pohvala, to je tako, kot da malemu fantku, ki je navdušen nad košarko, čestita sam Goran Dragić, tako, kot da malemu hokejistu čestita sam Anže Kopitar ali tako, kot da mali punčki, ki majavo stoji na smučeh, čestita sama Tina Maze.

Sama kot otrok nikoli nisem imela vzornikov med pevci ali športniki, čeprav sem si jih vedno želela imeti. Ker so jih pač vsi imeli. Toda nihče mi ni bil dovolj všeč. Tako je bilo vse do trenutka, dokler se nisem srečala z blogi in blogerji, ki stojijo za njimi. Kar naenkrat sem bila obsedena in za nekatere bi zapravila cele popoldneve, da bi le lahko prebrala vse objave za nazaj, najraje pa še kar za naprej. Lani sem pred maturantskim plesom začela brati beauty bloge, za katere prej sploh nisem vedela, da obstajajo. In kmalu sem naletela na Živin blog Nothin' Fancy Really, ki je bil ljubezen na prvi pogled. Tako čist izgled in čudovite fotografije, tako lepa angleščina in tako bogate objave. Imela je povsem drugačne ideje in pisala je bolj zagnano kot kdorkoli drug. Čeprav se bolj redko oglašam na drugih blogih, sem pri njej vedno želela komentirati prav vsako objavo. In kako posebno sem se počutila vsakič, ko je odgovorila.

Toda nikoli tako posebno kot približno dva meseca nazaj, ko je pripravila nagradno igro in me izbrala kot zmagovalko, rekoč, da si nagrado najbolj zaslužim. Da nisem le jaz tista, ki njen blog kuje med zvezde, temveč da so moji komentarji tudi njej veliko pomenili. Tisti trenutek sem bila tako ponosna in tako srečna... Spet sem se zavedla, kaj v življenju resnično šteje, kaj ljudje res potrebujemo. Kako zelo lepo živjenje imam in kako dobri smo ljudje.

Že sama pohvala mi je predstavljala največjo nagrado, Živa pa me je poleg tega zasula še z najbolj dišečimi paketki na svetu. Cel teden sem komaj čakala, da pridem domov in se zapodim v škatlo. Na koncu sem vriskala ob vsakem odvitem bombončku in še več kot en mesec po tem čutim evforijo, ko zdaj pišem o tem.

Ta objava je zato, da se Živi še enkrat iz srca zahvalim in da, če je slučajno tukaj še kdo, ki ni še nikoli obiskal njenega bloga, tudi njega navdušim in ga seznanim z najbolj rožastim slovenskim beauty blogom :).

In kaj se je skrivalo v paketku?

Yummy maslo za telo

Ne samo, da diši kot čokolada, diši še trikrat boljše kot čokolada! Priznati moram, da me prej izdelki s čokoladnim vonjem nikoli niso navdušili in vem, da bi bil ta vonj med zadnjimi, ki bi ga šla vohat v trgovini. Toda to maslo je nekaj res posebnega, verjetno k temu pripomore še dodaten vonj, ki se dobro razvije šele čez nekaj minut in še naslednji dan služi kot odlična zamenjava za parfum. V lončku je 250 ml, kar zadošča za ohoho dolgo časa, saj se maslo čudovito razmaže in ga za cele noge porabim ravno za 4 lešnike. Ni mastno in se lepo vpije v kožo, na oblačila pa se prenese le čudovit vonj. Zmaga!

Revlon Just bitten kissable balm stain rdečilo za ustnice v odtenku Crush

Če bi Živa vedela, koliko časa sem jih hodila gledat in zbirala pogum, da jih kupim, bi se mi smejala. Res sem bila vesela, ko je pokukal iz papirja, saj se sama verjetno še nekaj časa ne bi odločila. Mogoče se spomnite, da sem v novoletni objavi zapisala, da morda si pa letos kupim šminko ... Kdor me pozna, ve, kako dolgo sem se jih branila. Ne zato, ker mi ne bi bile všeč, daleč od tega, ampak vsakič, ko sem se namazala, se mi je zdelo, da izgledam kot poceni afna, če se lepo izrazim. Imam precej polne ustnice in nikakor nisem uspela najti pravega odtenka zase. Toda že kakšne pol leta sem si šminko res zelo zelo želela in ravno nekaj dni za tem, ko sem se opogumila za eno čisto poceni samo kot trial verzijo, me je Živa obdarila s to. Priznam, da je barva precej močna za moje začetno sramežljivo obdobje, ampak povem vam, da se mi na meni čudežno zelo dopade. Tako da komaj čakam, da prebrodim strah in se pokažem svetu! :) Všeč sta mi njen nežen okus in svež vonj po mentolu, vse pohvale pa tudi njeni obstojnosti v vseh pogojih - zadnjič sem z njo jedla in se kopala in na koncu je bila še vedno taka kot na začetku.

Essence Lash princess maskara

O njej pišejo vse blogerke in res me je zanimalo, če bi bila tudi meni všeč. Živa jo je pohvalila in glede na to, da je zaradi njene pohvale tudi L'oreal Miss Manga maskara postala moja najljubša, sem verjela, da ne laže. Vedela sem, da bo Miss Mango težko premagala, ampak sem z njo vseeno zadovoljna. Super je izpolnila je najpomembnejši pogoj, da ne dela grudic in se ne packa po trepalnicah, končni izgled pa je boljši od številnih tistih, ki jih ustvarijo 5x dražje maskare.

Subrina losjon za oblikovanje s termično zaščito

Tudi tega sem se zelo razveselila, saj nisem še nikoli nobenega preizkusila. Res, da si las ne likam/kodram vsakič, se mi pa vseeno smilijo, kadar jih. Najprej sem bila zelo navdušena nad njegovim vonjem, ki pa se mi zdaj po nekaj uporabah zdi malo premočan. Premalokrat sem ga uporabila, da bi pisala o kakšnih vidnih učinkih, si ga pa vseeno vsakič z veseljem našpricam za dober občutek.

Green Line Natural clear 4v1 čistilna krema

V zadnjem letu sva z mojo kožo na obrazu precej na bojni nogi. Danes sem še zadnji dan najstnica, zato bi se spodobilo, da bi bila lepa in čista, ona pa se vede kot najhujši pubertetnik. Vsa leta sem imela lepo čisto kožo, na kar sem bila zelo ponosna, ampak očitno je res vsega lepega enkrat konec. Lani poleti sem na robu depresije preizkusila vse možne zvarke in kreme, pa ni nič pomagalo, dokler se nisem sprijaznila z usodo, jo pustila pri miru, in čez nekaj časa na lepem ugotovila, da sploh ne izgleda več tako slabo. Po mirnem obdobju je pozimi spet izbruhnila in z veseljem sem preizkusila to kremo, ki mi je po opisu sodeč delovala zelo "obljubljajoče". Naneseš si jo lahko kot masko ali le uporabiš kot piling - oboje sem že sprobala in moram reči, da sem zadovoljna. Nisem pričakovala, da bodo mozolji izginili, saj sem do zdaj že ugotovila, da to naredijo le in izključno takrat, ko se sami odločijo, vsekakor pa res odstrani odvečno maščobo in naredi kožo gladko in lepo. Čeprav sem jo prvič uporabila s strahom, da mi stori kaj žalega, saj je moja koža po novem vse, od izsušene do mastne, se je super odrezala.

Bomb Cosmetics kopel

Letošnji hit, ki že s svojim izgledom pritegne pozornost, z vonjem pa popolnoma omami. Ko sem prišla domov, je cela soba dišala zaradi paketa in še kakšen mesec sem se vračala v dišeče stanovanje, ker sem jih postavila na poličko v kopalnici. Tako so mi lepe, da jih še zdaj nisem preizkusila, ampak komaj čakam, da se odločim in potopim v dišečo kopel.

What keeps me going

Že dolgo časa sem planirala tole objavo, pa se mi sredi zime ni zdela najbolj aktualna tema, zdaj pa me je Ajdina nagradna igra dokončno spodbudila, da jo spravim na plano.

Kar takole vam povem: obožujem tek. Ne sprašujte me od kdaj in kako, ker ne vem. Še prav dobro se namreč spomnim, kako sem v nižjih razredih osnovne šole vedno zadnja prisopihala na cilj, si med tekom na 600m brez slabe vesti vzela čas, da si zavežem teniske, in skratka sovražila tek po dolgem in počez. Nekaj od tega mi je ostalo še do danes, saj mi kljub vsej ljubezni do teka še vedno postane slabo ob misli na maratone, štopanje, tekmovanja, in karkoli, kjer tečeta več kot dva in, bog ne daj, nekdo zraven grozi s štoparico. Prav tako razumem (ogromno) ljudi, ki mi pravijo, da sploh ne marajo teka. Vse drugo, samo teka ne. V takih primerih si vedno takoj predstavljam nekoga na kolesu ali rolerjih in se sama sebi zazdim neumna, ker se v primerjavi z njimi tako mučim in hkrati nikamor ne pridem.

Ampak še vedno je to moja najljubša aktivnost. Čeprav nisem najbolj pridna, mi je lani poleti vseeno uspelo priti do te stopnje, da v teku res uživam. Priznam, da mi lica vedno gorijo še vsaj eno uro in prvih 15 minut pogosto izgledam napol mrtva, toda kljub temu mi da tako ogromno energije, ponosa in veselja. In kar me najbolj osrečuje je to, da sem sama sebi največja motivacija - ne potrebujem nikogar, ki bi mi moral reči naj grem, in ne potrebujem nikogar, ki bi se mu morala hvaliti, da sem šla. Sama sebi sem v največje veselje.

In kaj je tisto, kar me najbolj motivira?

LEPO VREME

Če je lep dan, bom še tri dni nesrečna, če mi ne uspe it teč. Priznam, da nisem zimski tekač in se v slabem vremenu nikoli ne bom silila k teku. Nikoli namreč ne tečem zato, ker bi mogla, ampak le takrat, kadar hočem. In kadar je sonce, hočem. Najraje ob sončnem zahodu, saj je svetloba tako lepa, da bi kar tekel in tekel in tekel ...

ŠPORTNA OPREMA

Priznam, malo sem materialist. Čeprav mi je všeč dejstvo, da za tek res ne potrebuješ ničesar posebnega, vseeno vsako leto raje posegam po tekaških oblačilih. Tega verjetno ne bo razumel vsak, ampak lepe teniske in nova majica so pogosto največja motivacija. In zdaj, ko sem podobno izjavo prebrala pri Ajdi, me to niti ni več tako sram povedati :).

GLASBA

Spoštujem mnenje bivšega profesorja, ki je menil, da so med tekom slušalke prepovedane, saj je takrat skorajda edina priložnost, da res prisluhneš naravi in sebi. To se mi je vedno zdelo lepo in pri športni vzgoji sem vedno rada tekla brez glasbe. Ko pa tečem sama, tečem vsaj 10x lažje in vztrajnejše, če mi ni treba poslušati grozovitega dihanja in me spremlja glasba, ki mi je všeč. Vedno sem sicer radovedna kaj med tekom poslušajo drugi, saj se mi zdi zanimivo, da imam sama na "meniju" pogosto umirjene ritme, na katere bi drugi raje zaspali, kot pa tekli. Kadar vtipkam v google "playlist for running", sem vedno razočarana, ker mi ni nikoli všeč niti ena izmed pesmi. Sam beat in nič petja, to pri meni ne gre. Vam pa vseeno malo sramežljivo zaupam nekaj mojih najljubših:

Enrique Iglesias - Bailando, Jennel Garcia - Hate to love you, Rixton - Me and my broken heart, Taylor Henderson - Borrow my heart, Tony Cetinski - Umirem 100 puta dnevno, Ivan Zak - Usne varane, Nina Pušlar - Svet je tvoj, Austin Mahone - Shadow, Ariana Grande - One last time, Kelly Clarkson - Heartbeat song

In dolgo časa sem tekla brez glasbe, ker nikakor nisem mogla najti slušalk, ki bi mi stale v ušesih. In potem sem se vsakič prvih 500m ukvarjala z vtikanjem slušalk v ušesa in porabila vso energijo, na koncu pa jih pospravila v žep in jezna "na suho" sopihala naprej. Potem pa sem si za Božička privoščila in poskusila srečo s Philipsovimi slušalkami za tek in to je bil definitivno eden najboljših nakupov v moji zgodovini.

SPORTS TRACKER

Aplikacija, ki je trenutno sicer na pavzi, ker mi nagaja telefon, bo pa vsekakor spet v uporabi, ko odpravim težave. Kot sem omenila, ne maram merjenja časa in primerjanja, toda o tej aplikaciji znam povedati le dobre stvari. Ni lepšega kot to, ko na koncu meseca / poletja / leta vidiš seštevek kilometrov, ki si jih gradil in švical, hkrati pa se za nazaj preko slik sončnih zahodov in pšeničnih polj ob zarisanem zemljevidu spominjaš prav vsakega teka posebej.

NAPREDEK

Bom kar direktna - trde noge. Saj veste, kako fajn jih je potipati ;).

MIMOIDOČI, MIMOTEKOČI

No, največjo motivacijo sem prihranila za konec. Dolgo časa se nisem spravila teč zato, ker me je bilo sram. Na vasi tekači namreč nismo najbolj razširjena populacija, zato ima vsak človek, ki ga srečaš, kakšen smešen komentar. Ampak sčasoma sem se naučila, da vsakega sprejmem kot spodbudo in se nasmejem, saj vendar vsak vedno misli samo dobro. In če sem včasih upala, da ne srečam nikogar, mi je tukaj v Ljubljani všeč ravno obratno - tekači me motivirajo ves čas. Ko koga vidim, me sploh motivira, da grem. Ko tečem, me motivirajo, da tečem še naprej. In po teku povzročijo, da sem ponosna nase in na njih, ki jih cilj še čaka. Z besedami se namreč ne da opisati moči, ki spreleti med nami, ko se spogledamo, ko si tečemo naproti. Nikogar ne pogledaš zares, ampak prav vsakič se zazdi, da si izrečemo "bravo" in smo ponosni drug na drugega, saj smo vsi v istem maslu in vsi gledamo malo z belim, ampak vsi smo prav srečni. In še to, nikoli ne bom pozabila trenutka, ko mi je en dan mimoidoči fantek ravno ob začetku teka dal "gimme five" in me napolnil z energijo do konca življenja.

In kar me preseneti vsakič znova:

The days when you least feel like running are usually the days when you need it the most.

Instagram za na steno

Če je med vami še kakšen tak navdušenec nad Instagramom kot sem jaz, bi mu morala tale objava biti všeč. Sama uporabljam Instagram že dobro leto in pol in zdi se mi, da moja ljubezen iz dneva v dan še kar raste. Nikoli ne bom pozabila, kako sem si želela nov telefon samo in izključno zato, da bi lahko imela Instagram, za vse pa je kriva Alja in njena čudovita galerija. Dolgo časa sem se trudila, da bi na kakršenkoli način prišla do svojega računa brez pametnega telefona, pa je bilo vse zaman, dokler se ni oči en dan prismejal domov z novim Samsungom zame. Skakala sem do stropa in logično, da je bilo nalaganje Instagrama takoj naslednji korak za nastavljanjem datuma in ure. 

Kot sem rekla, ljubezen do njega je rasla iz dneva v dan in vsaka objavljena fotografija prinese posebne spomine in pričara pristne občutke. Vedno sem si želela imeti dnevnik, pa se mi ga nikoli ni dalo pisati, Instagram pa je vse to spravil na en višji, meni tisočkrat ljubši nivo. In ker mi je nekaj fotografij res ljubih, sem dolgo časa iskala način, da jih spravim na papir. Toda misija je bila veliko težja, kot se sliši. O printanju Insta fotk na slovenskih internetnih straneh sploh ni bilo govora, ponudniki iz tujine pa že za fotografije zaračunajo kar mastno ceno, kaj šele, ko prištejemo poštnino. Tako sem se za nekaj časa vdala v usodo in malo odmislila vse skupaj, dokler nisem nekega lepega dne pri Klemnu (na instagramu, kje pa!) zagledala fotko z Instagram printi in med komentarji ujela, da jih tiskajo v Leclercu. Ne vem, zakaj sem se tako dolgo spravljala v akcijo, toda pred 14imi dnevi mi je končno uspelo naročiti moje fotografije in čez par dni sem že ponosno korakala domov s svojim paketkom. Bila sem nadnavdušena nad vso zadevo, saj je a) neverjetno poceni (9 centov na fotografijo 10x10 cm) b) fotografije greš iskat v trgovino in ne zaračunajo brezvezne poštnine, kot večina ostalih ponudnikov c) naročanje je najbolj enostavna stvar na svetu - downloadaš njihov program in izbereš fotke, označiš velikost in ukažeš, naj jih ohranijo v izvirnem formatu d) lahko izbiraš med različnimi velikostmi in mat/sijaj izgledom e) fotografije so lepe in kvalitetne. 

Še kaj za dodati? Jaz bom rekla samo še hvala Klemen in uživajte pri odločanju, katere fotografije grejo na steno! :)

Kaj mi gre na živce in kaj me osreči

Že dolgo časa nazaj, enkrat novembra, ko sem bila sama na blogu bolj tiha in raje prebirala druge, sem na Uglašeni kuhinji zasledila tole objavo in takoj se mi je tako dopadla, da sem se tudi sama spravila pisat dva seznama: kaj me osreči in kaj mi gre na živce. Seveda nista nastala kar v trenutku, ideje so se počasi in po trenutnih doživetjih nabirale vse do danes. Kar pa ne pomeni, da sta seznama že zaključena - stvar mi je tako prirasla k srcu, da se zdaj že razveselim, ko mi gre kaj na živce, samo zato, ker lahko končno dodam novo točko na seznam. Da ne govorim o tistih lepih stvareh, ki so, odkar pišem seznam, še lepše, saj se jih veliko bolj zavedam in kasneje tudi bolj zapomnim. Malo sramežljivo priznam, da se tisti "kaj mi gre na živce" veliko hitreje polni in je že zdavnaj daljši od 10ih točk, kolikor sm jih imela cilj zbrati za objavo. No, ni vse tako črno, tudi drugi, "tasrečni" seznam ga že lepo lovi in ko se spet nabere okrogla številka napišem še eno objavo. Poskusite še vi, boste videli kako je zabavno :).

Kaj mi gre na živce:

Herpes: ta je kralj na vseh mojih sovražnih seznamih. Če po pravici priznam, si ga sploh ne upam zapisati na seznam, ker ga dobim vsakič, ko se spomnim nanj. Ko sem ga novembra kot prvega zapisala na seznam, še nisem vedela, da bodo v tistem mesecu sledili še štirje. Agrh!

Čakanje na LPP za mesečno karto: šele tri mesece in pol sem študentka, kar pomeni, da sem si kupila 4 mesečne karte za trolo, pa sem že zapravila 5 ur mojega življenja za čakanje v vrsti na LPP. Bi jim mogoče še odpustila, če mi ne bi na Urbano napisali Manaca namesto Manca.

Da vedno kupim strgana oblačila: v zadnjem letu sem vsaj štirikrat odnesla stvari nazaj zaradi lukenj in razparanih šivov. Očitno imam tako magično roko, ki kljub temeljitemu pregledu še vedno domov prinese vse naluknjano. Že razumem, ko gre za stvari na razprodajah, ampak pri tisti jopici, za katero sem se zaradi cene odločala tri mesece, pa ni fer! Po novem spravim čisto vsak račun, tudi od banan. In hvala bogu za prijazne prodajalce!

Ko imam polne roke in začutim, da mi torba pada z ramen. Mislim, da ni potrebna razlaga, punce boste razumele.

"Iz" namesto "z": testenine iz bučkami. Sem šla iz mami na sprehod. Sem si kupila pulver iz gumbi. Ne vem zakaj, ampak s takimi ljudmi se sploh ne morem pogovarjat, pa če se še tako trudim. Se tudi meni ni zdelo nič kaj posebnega, dokler ne poslušaš tega celo uro.

Nekrožni sprehod / tek: sploh ne znam iti na sprehod ali teč, če se moram potem na določeni točki ustaviti in obrniti nazaj. Samo da je krožno, pa tudi če je tista zankica kjer obračam samo okoli ene hiše.

Vonj med peko piškotov: vem, ta se še meni zdi butasta. Ampak ta vonj je vedno tako močan, da mi še dva dni ne paše jest piškotov.

Da me zebe v roke, ko sem na računalniku: vedno imam čisto ledene prste, kadar tipkam ali klikam z miško. Mami je v mojih "težavnih najstniških letih" potem vedno vedela, če sem se res učila ali sem visela na računalniku, ko bi bilo treba kaj pomagat ;).

Obvozi s trolo: joj, samo odštevam dneve do februarja, ko naj ne bi bilo več obvoza zaradi zaprte Slovenske ceste. Čeprav glede na to, kako je razkopana, nič ne verjamem.

Ko zamujam: ker se počutim grozno, če nekam pridem prepozno. In potem vedno tako tečem, da se mi noge spotikajo ena ob drugo in pečejo me tiste kosti pod kolenom in strah me je, da bom padla in potem prideš... in te vsi gledajo. Ali pa pač vlak odpelje.

Kaj me osreči:

Izdelovanje venčkov: ja, ta je še iz decembra. Ampak res uživam vsako leto, ko režem grmovje in v škornjih s petimi centimetri blata na podplatih iščem šipek. In potem si prižgem božične pesmi in božična sezona je odprta.

Prakso: joj, sploh ne veste kako sem uživala. Spet nazaj v osnovni šoli pri tamalih, ki sploh še nimajo telefonov in so jim pomembne čisto druge stvari. Kjer dobiš čisto drug pogled na svet in popolnoma spremeniš svoja zanimanja. Vsak večer sem komaj čakala jutro.

Ko se kdo spomni in ti iz srca čestita za dobro odpisan kolokvij, ali pa napiše sms, da se je spomnil nate. Ali pa pohvali tvoj pulover. Ali pa nalakirane nohte. Ali pa ko sama zberem pogum in komu napišem komentar in vem, da sem mu polepšala dan. Life is about little things.

Občutek po telovadbi. Ker na faksu nimamo nič športa, se moram potem vedno sama prisilit, da kaj pomigam. In čeprav se mi nikoli res ne da, je končni občutek tako dober, da vsakič znova sklenem, da bom to počela vsak dan. No ja ...

Nebo ob sončnem zahodu: sama sreča, da okno v stanovanju ni obrnjeno na zahod, ker Ljubljana zadnje čase ponuja take sončne zahode, da bi cele večere visela na oknu in slikala. To je res nekaj najlepšega na svetu.

Sestrina darila: a ni Tina najboljša sestra, ko, čeprav je celo leto od doma, še vedno pozna vse moje javne in skrite želje in me vedno preseneti z najboljšimi darili. Letos sem za božič dobila najbolj kulski kozarec za smoothije, The Body Shop balzam za ustnice in washi tape z različnimi fotoaparati. Še sama se ne bi spomnila, da bi si kupila tako zakon darilo.

Tisti večeri, ko se sveže umita v sveži pižami uležem v sveže preoblečeno posteljo. Mmm, lahko noč.

Otroško veselje in smeh. Vedno, ko se čez stene sliši smeh sosedovega fantka, se še sama smejem. Ker pač usta kar sama zlezejo tja do ušes. In a ni najbolj srčkano, ko mali fantek napol leži na sedežu od trole, ker je pač premajhen za tisti "ogromen" sedež, ampak je ves ponosen, da mu ni treba bit v naročju.

Veliki kozarci in skodelice: tako sem se razvadla, da mi voda iz majhnih kozarcev sploh več ni všeč in potem včasih kar cel dan nič ne pijem. In zdaj imava s Tino v stanovanju borbe za en in edini velik kozarec, vseh ostalih 20 majhnih pa nabira prah v omari.

Znižane banane v trgovini: to se mi zdi vsakič največja trofeja. Ker so, poleg tega, da so pol cenejše, vedno ravno v najboljšem stanju za smoothije, bananin kruh ali pa najboljši sladoled.

Goodbye 2014

Dolgo časa sem bila prepričana, da je bilo moje leto 2014 bolj kot ne navadna polomija. Da je šlo mimo brez uspehov in da nimam ničesar, o čemer bi govorila z iskricami in ponosom v očeh. Da mi ni ostalo nič fotografij, s katerimi bi ohranjala spomine, saj je moja mapa 2014 prazna kot še nobena do zdaj...

Če sem bila še nekaj tednov nazaj jezna, ker je leto tako hitro pri koncu in mi ga ne bo uspelo popraviti, sem se zdaj na koncu že vdala v usodo in ubrala kontra pot - če je že moralo biti smotano, naj vsaj hitro mine in naj končno pride boljše. No, in kadar sem slabe volje in sposobna le še ležanja na postelji in že osmič zaporedoma osvežim Instagram v upanju, da bo kaj novega, pa ni nič, ponavadi na koncu končam v svoji lastni galeriji na telefonu. In tako je bilo tudi dva dni nazaj. In potem me je kar naenkrat razsvetlilo.

Pravzaprav imam spomine. In v bistvu je bilo to leto eno izmed najbolj pomembnih in najbolj uspešnih v mojem življenju. In najbolj posebnih tudi. Zakaj? Zato. Zato ker sem v letu 2014 odplesala svoj maturantski ples. Ker sem dan za tem s težko glavo opravila diplomo iz francoščine. Ker sem prvič s kovancem zadela pirh, in ne samo enkrat, 3x. Ker sem pol leta preživela kot edinka. Ker sem ob vseh največjih mukah tega sveta in z zatečenim gležnjem na antibiotikih odpisala maturo in si prislužila naziv "zlata maturantka". Ker sem zato bila sprejeta pri županji in bila povabljena na nagradni izlet na Češko. Ker sem z avtodom prevozila kilometre in kilometre po nemških, švedskih in finskih cestah in stala na najsevernejši točki Evrope, s katere sem s polurno razliko opazovala sončni zahod in vzhod in jedla mamin kruh iz avtodomske pečice. Ker sem se z Norveške vpisala na Pedagoško fakulteto in prvega oktobra prvič postala brucka. Ker sem po novem postala za čez teden Ljubljančanka in tudi spila prvo vročo čokolado na Nebotičniku. Ker sem si prvič kupila capuccino in prvič naročila belo kavo. Ker sem prvič opravljala prakso in od same sreče vsak večer komaj čakala jutro, s takim navdušenjem, kot včasih preden smo šli na morje. Ker sem si prvič v življenju, zaradi pomanjkanja ur v učilnicah, zaželela ročno uro, čeprav sem bila prej trdno prepričana, da je to najbolj (za svojo ceno) neuporabna stvar na svetu...

Leto 2014 je bilo leto sprememb. In če sem iskrena... vse so prišle kar same od sebe. Nobena me ni nič vprašala, nobena se ni odzvala na moje pritožbe in klice, naj mi vrnejo moje staro življenje. Pokazale so mi, da moje življenje ni pravljica, čeprav sem bila v to dolgo prepričana. Toda ni mi preostalo drugega, kot da jih vzamem za svoje, da tudi v njih vsak dan najdem lepe trenutke in jim pustim, da mi spletejo nove sanje ali morda, morda nekoč celo uresničijo tudi stare.

V letu 2014 sem cmera cmerasta veliko prejokala. Zato se bom v 2015 veliko več smejala. Izkoristila bom vsako ponujeno priložnost in manj strašila sama sebe s "kaj pa če...". Več bom tekla in naredila bom ogromno slik. Pogledala več filmov in spila še več smoothiejev. Večkrat bom šla na sprehod. Morda si bom celo kupila šminko. Poslušala bom več glasbe in se bolj zgodaj zbujala. Večkrat bom nabrala rože. In še vedno bom verjela, da je moje življenje pravljica.

Srečno 2015!

Recept: milkshake

Današnja objava je za vse tiste, ki ste (smo) v preteklih dneh pojedli preveč in si želite malo spočiti želodčke pred navalom novih prazničnih dobrot v dneh, ki sledijo. Že kar nekaj časa sem milkshake in smoothie fan, pa še nikoli nisem poskusila nobenega po receptu. Zmešam, kar imam pri roki in včasih se malo ponesreči, večinoma pa ponavadi kar uspe in velikokrat bi najraje kar polizala kozarec, da ja ne gre nič "v nič". Eden izmed takih je tudi tale bananin. Recept? Najbolj preprost na svetu: zmešaš banano, ovsene kosmiče, zmlete orehe in žlico čokolade v prahu in ko je vse lepo gladko dodaš še (ovseno) mleko. Njama!

Darila

Hitim z vsemi štirimi, da mi uspe tole objaviti še preden bo prepozno. No, saj verjetno že je, darila morajo biti že zdavnaj zavita, Božiček je verjetno že na poti. Moj je že navajen, da mu vedno ostaja vse za zadnji trenutek, zato ga nekaj daril še čaka nezavitih. Šibam na pomoč, z vami pa delim mojo verzijo Lavivaverine ideje za zavijanje! Živa in Veronika sta podelili 3 čudovite ideje, jaz za naslednji dve leti nimam skrbi s tem, kako bodo moja darila zavita! ;)

Za konec pa vam vsem skupaj dragi bralci želim topel in srečen božič, naj se nosovi svetlikajo od bleščic z voščilnic ali bunkic, naj diši po slastni večerji in naj se slišijo božične pesmi daleč naokoli!

DIY: voščilnice

Ta teden je bil precej natrpan, toda tokrat s samimi lepimi stvarmi. Sicer je bilo še vedno nekaj dela za faks, ampak v glavnem je prevladovala priprava na četrtkov večer z mojimi gimnazijskimi puncami, pospravljanje, peka, tekanje od trgovine do trgovine, kupovanje daril, zavijanje... in čisto na koncu sem lovila še zadnje minute za izdelavo in pisanje voščilnic. Obožujem vse aktivnosti, ki so povezane z božičnimi prazniki, čeprav se po drugi strani vedno pritožujem nad njimi - kje naj dobim idejo za voščilnice, kje naj dobim kakšen sprejemljiv verz (verjetno najtežja!), kaj naj kupim za darilo in, ko končno ugotovim kaj bom kupila, kje na tem svetu bi lahko točno to stvar dobila.

No, vsaj ta del z voščilnicami je za letos pokrit. Z vami danes delim stvaritve izpod mojih rok, za katere sem idejo dobila na Pinterestu. Priznam, da so bile to najhitreje izdelane voščilnice v mojem življenju, z rezultatom pa sem zadovoljna kot še nikoli do zdaj. Če je med vami še kakšen hujši zamudnik kot sem jaz, potem le veselo na delo! In nič se ne bojte, danes je namreč prvi zimski dan in veste kaj to pomeni? Da bo vsak dan spet daljši in imeli bomo časa na pretek in kmaaalu se bomo spet zbujali v dan in prihajali domov še pred nočjo. Kmalu.

V naslednjih dneh pa sledi še nekaj božičnih (no, jaz sem se odločila da so) receptov in vpogled na darila pod mojo malo smrečico. Upam, da se še kdo tako veseli kot se jaz :)

Nov začetek

Jutri bo 3 mesece od moje zadnje objave. Huh, ogromno, ampak sama sploh nimam takega občutka. Še vedno sem namreč vsak dan v glavi napisala kakšno objavo - pisanje bloga mi je namreč tako stopilo pod kožo, da že kakšni dve leti življenje dojemam kot pisanje objav. O vsakem dogodku premišljujem tako, da izbiram besede, ki bi jih zapisala na blog. Nevede in nehote. Poleg tega je pa najbolj smešno to, da vedno skušam tvoriti stavke v angleščini in potem se začnem zapletati in takrat se šele spomnim, da bloga itak nikoli nisem pisala v angleščini. 

V tem času sem bloganje zelo pogrešala in večkrat sem že prižgala računalnik z namenom, da zapišem objavo, pa sem si potem vedno premislila. V tem času se je zgodilo veliko stvari. Lepih in grdih. Tista najbolj slaba me je za kakšen mesec / dva paralizirala, vzela veselo Manco iz mene in mi s solzami zastirala pogled na lepe sončne dni. Ampak vedela sem, da bo enkrat čas premagal solze in da bom v drugih stvareh uspela najti veselje. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo, ... ampak življenje teče naprej in enkrat se bodo tudi moja usta spet brezskrbno smejala do ušes.

Ta teden bi skoraj rekla, da so se. Če ne usta, pa srce. Mogoče je malo kriv december in praznično vzdušje, ampak ta teden je bil res poseben. Zgodilo se je toliko enih "prvič". Začelo se je s torkom, ko se mi je po opravljeni seminarski nalogi pri matematiki, ki je bila zadnja letošnja obveznost na faksu, odvalil kamen z ramen in sem se končno lahko prvič letos sprehodila po okrašeni Ljubljani. Malo so me tresle nizke temperature, ampak ko prideš na Prešernov trg, deluje kot ena ogromna dnevna soba. Ne vem, ali je toplo zaradi množice ljudi, ki zapolnejo celoten trg, ali so njihovi prešerni nasmehi tisti, ki te zavijejo v topel val zraka...

No, potem sem ta isti dan prvič jedla v Centralni postaji, ki je bila dolgo moja neuresničena želja, in hrana je resnično tako fotogenična, kot je bilo videti na Instagramu. Najin večer sva s prijateljico nadaljevali s sprehodom čez Emporium, kjer se je meni vedno zabavno vživeti v high-class gospodično, kar ni težko, če se že začne s tem, da ti varnostnik odpre vrata v trgovino. Ampak potem naju je kmalu minilo, se vidi, da nisva za  v ta rang. Ker je bil že dan za toliko vseh "prvič", sva prvič obiskali mojo drugo dolgo neuresničeno željo, kavarnico Vigo, in tam sem,  v slogu tega dneva, prvič v življenju naročila belo kavo, o kateri sem vedno cedila sline ob slikah na Instagramu.

Potem sem mislila zvečer napisati objavo, ki bi bila "prvič" odkar sem študentka, ampak mi je nekako zmanjkalo časa... No, še dobro, ker v četrtek je sledilo še polno novih "prvič" - prvič sem obiskala Babushko, česar še sama ne verjamem, ker trgovinico spremljam že kar nekaj let in poznam vsak artikel posebej. Četrtek je bil neverjetno sončen in zato sva se s prijateljico prvič povzpeli na Nebotičnik, ki je postregel s filmskim sončnim zahodom in še dolgo oranžnim nebom. Mraz naju je zlakotnil in tako je lahko bil na vrsti še nov prvič - prvič sva jedli v Meta in bazilika, ki me je s svojim vabljivim imenom že dolgo mikala in špikala.

No, čisto čisto na koncu sem zvečer še prvič prejela komentar od čudovite Ajde, ki je pohvalila moje fotke in polepšala moj že tako čudovit teden za kakšnih 400%. 

Tako. Zdaj vidite, zakaj sem spet nazaj. Dolgo sem čakala pravi trenutek in zbirala pogum, potem pa me je obsulo tisoč lepih drobnih trenutkov in potrdilo moje prepričanje, da bo prišel pravi dan, ko bom z lahkoto napisala objavo in jo delila z vami. No, vseeno nisem pričakovala, da bo tako dolga ... ;)

Update: Poletno čiščenje omar

Ko pogledam nazaj, imam občutek, da sem cele počitnice preživela med kupi oblačil in prestavljanjem le-teh sem in tja. Odkar smo prišli iz Skandinavije se resnično izmenično utapljam v zbiranju in urejanju fotografij ali pa fotografiranju in objavljanju oblačil. Po vaših nasvetih sem namreč zbrala pogum in ustvarila svoj profil na mojbutik.si. Z mami sva porabili 3 dni za fotografiranje in modno poziranje in na koncu se mi je po vsem premetavanju in nalaganju fotografij vse skupaj zdelo kot nekakšna utopija. Še toliko večja nekaj dni pozneje, ko nikjer ni bilo nobenega odziva in počutila sem se prav neumna, da sem porabila toliko življenja za prazen nič. 

Toda imela sem še dovolj veselja, da si ustvarim banner za na blog z linkom do moje "trgovine". Ravno, ko sem ga vsa navdušena objavila na svoj blog, pa sem dobila odločno sporočilo za nakup jopice. Od veselja sem skorajda skakala do stropa in ves trud je bil v trenutku poplačan. Z malo tresočimi rokami sem jopico naslednji dan odnesla na pošto (malo od veselja, malo od strahu ker tega še nisem počela) in dan za tem je bila že pri novi lastnici. Počutila sem se, kot da sem premaknila goro in v vsem skupaj neizmerno uživala. Tako zelo, da sem verjetno za vse zavijanje in poštnino porabila več denarja, kot pa ga zaslužila, ampak to me sploh ne moti. Je en čisto poseben občutek, ko se znebiš kosa, ki ti v omari jemlje prostor in hkrati veš, da je nekomu všeč in mu bo zdaj dobro služil. 

Zdaj je na poti že nov paket in navdušenje še vedno ni nič popustilo. Vsak dan najprej poklikam email v upanju, da je kakšno novo sporočilo in res že komaj komaj čakam naslednjega. 

Naj še povem, da sem ostala, neuporabna oblačila res odnesla v H&M, saj akcija zbiranja rabljenih oblačil na veliko srečo še vedno poteka. Za vrečo oblačil (kakršnih koli - uporabnih ali raztrganih) dobiš kuponček za 15% popust in z največjim veseljem sem ga uporabila za nakup novih tekaških kratkih hlač. 

To bi bilo zaenkrat vse o mojem projektu praznjenje omare, upam, da sem komu pomagala z idejami, za konec pa še vas povabim, da pokukate v mojo spletno omaro! ;)

Hello September

Ob takem času sem vsako leto lovila trenutke, da uspem poletno zgodbo zaključiti v celoto s kratkim filmčkom ali serijo slik, še preden bo vse skupaj pozabljeno in odrinjeno na stran zaradi domačih nalog in učenja. Letos pa je malo drugače, prvič lahko poletje podaljšam za en mesec, ga potegnem globoko v jesen vse tja do oktobra, ko se zame začne popolnoma novo življenje. Malo sem žalostna, ker so mi vsi govorili o teh "nepozabnih najdaljših počitnicah v življenju" in sem od njih res pričakovala nekaj velikega, sanjskega, ... pa so se precej vrgle po letošnjem vremenu in niso ravno zažgale. Ampak zato je tukaj še september, naj bo poln sonca in poletnih dni, da izkoristim kar mi je dano in naberem energijo za naprej. Tudi blog mislim da ne bi smel samevati, saj so ti deževni večeri vseeno prinesli kar nekaj idej in že komaj čakam, da vse skupaj delim naprej!

Golden results

Takole se je zgodilo. V ponedeljek, 14. julija sem imela budilko že ob 5ih zjutraj, saj je bil pred mano velik trenutek. Malo z muko sem vstala in prižgala računalnik, odprla spletno stran Ric-a in vtipkala geslo. Malo mi je bilo slabo od strahu in potem je seveda zaštekal računalnik. Ker se tudi resetirati ni hotel, sem morala iz postelje na drug računalnik, da mi je bilo ja še malo bolj slabo. Ponovne muke čakanja, da se prižge in vnašanje gesla, potem pa enter. Tisočinka sekunde in rezultati pred mano. 31 točk. Kaj? Kakšnih 31 točk? Kdo to? Jaz? Nee. Ja pa ja, ti ja. 31 točk? In usta so zlezla do ušes, okrog in okrog glave in do ušes. Ne samo, da je matura opravljena, še zlata je!

Najprej sem razmišljala, kako bi oznanila ta veliki dosežek, potem pa sem šla po prstih v kuhinjo, zmiksala (ne tako zelo potiho) 3 smoothije in jih natočila v okrašene pecljate kozarce. Na pižamo sem si nalepila zlato mašnjico za darila in s piščalko po maturantsko prebudila mami in Tino :)
Veselje je bilo veliko, ponos še večji, najbolj pa sem zrasla čez nekaj dni, ko smo bili zlati maturantje povabljeni k županji. To je bil verjetno vrhunec mojega slavnega življenja po maturi, zdaj pa se stanje pomirja in useda. Toda veselje ostaja!

Hvala vam za vse lepe besede in stisnjene pesti, tako med maturo kot v času čakanja na rezultate. Hvala, ker niste pozabili name, čeprav je blog vmes sameval in hvala, ker ste me potem spet tako lepo pozdravili. Zdaj vas sicer zopet malo (no, za en mesec) zapuščam, saj me čaka potepanje po Skandinaviji, s katerega pa obljubim, da prinesem ogromno materiala za nove objave. Uživajte!

O Twist elastike

Vaši komentarji so me tako razveselili, da zdaj razmišljam samo še o novih objavah. Mogoče je malo krivo tudi kislo vreme, ki mi onemogoča izhod iz hiše in pri tem precej jezi. Kljub vsemu mu ne uspe zatreti motivacije in energije za pisanje in fotografiranje, s katero ste me napolnili. Zato sem se odločila, da je končno čas za objavo, ki si jo obljubljam že od aprila. Na prav poseben dan, 12. aprila, ko sem v pričakovanju maturantskega plesa prečula pol noči, me je zjutraj preko e-maila presenetila Mateja z Mateja's beauty blog. Njen blog sem odkrila ravno v času priprav na maturanstki ples, ko sem brskala po beauty blogih za nasvete pri nakupu ličil in ličenju. Odločila sem se namreč za precej pogumno potezo in ličenje opravila v lastni režiji. Še toliko bolj pogumno zato, ker do tistega trenutka doma nisem imela niti pudra, eno samo poceni "paletko" s štirimi senčili in en lipgloss. Mojo vsakodnevno makeup rutino namreč predstavlja maskara in še tej sem se do nedavnega upirala. Vedno mi je bilo namreč všeč, ko sem se za posebne priložnosti namazala z maskaro in sem bila potem deležna polno komplimentov kako imam lepe oči in kako sem super lepa. Logično, da potem nisem hotela, da se me navadijo z maskaro in nikoli več ne dobim komplimenta ;). No, potem sem jo pred letom in pol končno začela uporabljati in seveda so se moje napovedi uresničile. Žalostna ali ne, vseeno sem preživela.

No, zdaj sem precej zajdrala stran od moje današnje teme. Tisti Matejin e-mail je bil tako poseben zato, ker sem izvedela, da sem zmagala v njenem giveaway-u in si prislužila paketek O twist elastik za lase. Bila sem zelo presenečena, saj mi ponavadi sreča v nagradnih igrah ni ravno naklonjena. In ker sem vedno zelo navdušena, ko kaj prejmem v dar, se mi je zdelo, da se moram zahvaliti Mateji in Kiki iz elastike.si in to verjetno najlažje naredim tako, da naprej povem o tej super zadevi.

O Twist elastike za lase so ročno izdelane v Sloveniji in jih je možno dobiti v tisoč in eni barvi in različnih vzorcih. Kot je meni znano, obstajata dve velikosti elastik, obroči za lase in celo O twist vezalke. Elastike nimajo kovinskih delov in se zato ne morejo strgati, kot se meni vedno dogaja pri navadnih elastikah, zato jih ne morem nositi. Imam namreč zelo močne lase in vedno sem s strahom prosila kakšno sošolko, če mi posodi gumico, ko sem jo pozabila doma, saj sem jim jo potem vedno vrnila raztegnjeno, ali pa celo strgano. Na veliko presenečenje pa O Twist elastike dejansko držijo tudi moje lase in se pri tem ne raztegnejo. Sama nisem nikoli imela problemov z zalomljenimi lasmi v predelu gumice, zato o učinkovitosti O Twist elastik pri tem ne morem poročati, vendar po besedah drugih naj za seboj ne bi puščale sledi. 

Mene pa je pritegnila predvsem ena stvar, ki pa je verjetno nihče drug ne prakticira. Konec gumice se da namreč čudovito oblikovati v pentljo in sama te elastike vedno nosim tako, čeprav me bo mogoče zdaj kdo postrani gledal, ups :). V mojem paketku sem dobila 2 obroča za lase, 6 normalnih in 4 manjše elastike, zdaj pa se spogledujem še s čudovitimi elastikami iz nove kolekcije z različnimi vzorci in tistimi z bleščicami. Kot vidite, se v meni še vedno prebudi mala punčka, ko se gre za dodatke za lase.

Osebno se mi zdijo O Twist elastike super zadeva. Predvsem zato, ker gre za slovensko zadevo, ki je kvalitetno in lepo izdelana. In cena? Za moje pojme zelo primerna, če upoštevam dejstvo, da elastike dejansko držijo moje lase in se pri tem ne raztegnejo, v čemer so se do sedaj izkazale samo ene elastike. Nerodna je le naša draga poštnina, ki pa se ji lahko izognete z nakupom v številnih frizerskih salonih po Sloveniji. Vesela sem, da sem jih imela priložnost preizkusiti in vidim, da nisem edina navdušena nad njimi. V bloggerskem svetu so že kar super poznane, upam pa, da podpremo slovenski izdelek in O Twist elastikam uspe veliki met!

Kika in Mateja, vama pa še enkrat hvala! 

Poletno čiščenje omar

Celo šolsko leto sem komaj čakala na trenutek, ko se bom lahko zapodila v moje omare in začela s čistko. V zadnjih letih se je v njih nabralo malo morje oblačil, med njimi pa je mnogo preveč takih, ki so bile nošene le enkrat ali dvakrat, morda nikoli. Do nedavnega sem bila namreč precej velik shoppaholic, pokupila bi lahko celo trgovino vsakič, ko sem se odpravila po nakupih. To obdobje se je hvala bogu končalo, posledice pa ostajajo in kritično dušijo mojo omaro. Zdaj sem postavljena pred vprašanje, kam z vsemi stvarmi. Dolgo časa sem si obljubljala, da bom vse še kdaj ponosila, toda tega trenutka nikoli nisem dočakala. Čeprav imam natrpano omaro, vsakodnevno obračam le 4 pare hlač in 1/10 majic (srajc, bluz, jopic), ki jih lastim. Čeprav so mi mnoge stvari ljube in jih večkrat pred spanjem v glavi skombiniram v jutrišnji outfit, zjutraj zopet romajo nazaj na polico in jih zamenjam z že stokrat ponošeno stvarjo. Če me nekaj malo tišči, mi je preveliko ali mi ne paše, tega enostavno ne morem ponositi.

Zato me je zdaj strah, kam z vsem. Že dolgo se spogledujem z mislijo, da poskusim kaj prodati na mojbutik.si. Veliko stvari je namreč skoraj novih in lepih, meni osebno zelo ljubih, če bi mi le pristajala. Verjetno bom to tudi res poskusila, vendar se bojim, da ne bo nobenega odziva. V zadnjih dneh sem precej brskala po internetu in ugotovila, da imajo drugod po svetu to precej fino urejeno. Številne strani (npr. Twice, Thredup, Poshmark ...) omogočajo prodajo rabljenih oblačil tako, da si naročiš škatlo s plačano poštnino, vanjo zapakiraš stvari in jim pošlješ. Oni potem oblačila prodajajo naprej, ti pa dobiš 80% od prodajne cene. Stvari, ki niso več uporabne, lahko pošlješ v centre, kjer so reciklirane. Šele zdaj sem ugotovila, da se oblačil ne bi smelo metati med navadne smeti, saj močno onesnažujejo okolje, medtem ko bi lahko bila reciklirana in ponovno uporabljena. Pred kratkim sem naletela na staro h&m-ovo vrečko, ki je propagirala njihovo akcijo za recikliranje oblačil. Za prineseno vrečo cunj si prejel 15% popust na en nov kos. Zdaj se tepem po glavi, zakaj je vse ušlo mimo mene in kaj naj zdaj s stvarmi, ki bi se jih lahko takrat tako koristno znebila.

Vem, da obstaja tudi možnost, da oblačila oddam Karitasu ali Rdečemu križu, vendar menda so zbiralne akcije organizirane le občasno, možna je le oddaja sezonskih oblačil in govori se, da na Karitasu celo zahtevajo račun iz čistilnice (svojih oblačil še nikoli nisem nesla tja, menim, da se vsakodnevna oblačila doma povsem lepo operejo). Zadnja možnost (in tudi najbolj enostavna) je Humana, za katero sem vedno mislila, da je v bistvu posrednik Rdečega križa / Karitasa. Po googlanju sem naletela na same kritike in huda nasprotovanja v vseh člankih, konec koncev pa niti ne vem, če stvar sploh še obstaja, ali samo jaz še vedno živim z informacijami o stvari, ki že 5 let ne obstaja več.

Torej, kam z oblačili? Imam tri kupe - v prvem so stvari za v smeti, v drugem stvari, ki so še povsem primerne za nošnjo, vendar ne za prodajo (trenirke, majice, kopalke), v zadnjem pa nesojena oblačila, zgrešeni nakupi, oblačila, za katera bi si želela še kakšen evro, saj so lepa in modna, vendar na žalost prevelika / premajhna / ne moj stil, le trenutni navdih in prevelike oči. Ima kdo kakšne izkušnje? Vsake rešitve (za katerikoli kup) bi bila zelo vesela!

Welcome summer

Danes me je na facebooku pričakalo čudovito sporočilo moje zveste bralke Anje, ki mi je vlilo nov zagon, novo upanje in nove ideje. Večino časa se sprašujem, zakaj sploh pišem blog, saj človek, ki tega ne počne, res ne najde smisla v praznem besedičenju. Bloggerji vlagamo v svoje bloge ogromno časa in pozornosti, obdelujemo predloge in slike, včasih po cele dneve iščemo eno samo pravo besedo in na koncu blog prebere 5 ljudi. Gledano od daleč, res ni nekega profita, ampak potem pa pride tak dan, pride čudovit komentar ali celo čudovito sporočilo in vse skupaj ti pomeni več kot vse druge stvari, ki jih počneš v življenju. Tudi sama težko verjamem, da imajo besede takšno moč, ampak več kot očitno so pri meni vedno malenkosti tiste, ki mi polepšajo dan.

V tem času, ko me ni bilo, se je obrnilo veliko stvari. Vstopila sem v zadnje -najst leto, končala 4. letnik, odplesala maturantsko četvorko in odpela profesorjem. Sledila je mučna matura in možgani so se mi kuhali od vseh neumnih podatkov, ki sem jih skušala zbasati v glavo. Potem me je napadla še neka stvar, sumimo pajka ali klopa, da mi je zatekel gleženj in sem bila za nekaj dni obsojena na obiske pri zdravniku, skakanje po eni nogi, neprespane noči, vročino in hude bolečine. Ravno pred matematično maturo. No, pa sem tudi to preživela in se potem vsa izmučena prevlekla še skozi teden ustnih izpitov. Zadnji dan sem pričakovala noro veselje in olajšanje, pa je šlo na matematičnem ustnem tako slabo, da sem se samo poklapano ulegla na posteljo in prespala popoldne. Ampak je bilo hitro vse pozabljeno, kupila sem si nov lak za nohte in naredila lepo manikuro, šla na nogometni turnir in začela te doooooooolgooooo pričakovane počitnice.

Vmes je bilo tudi že eno morje, po pričakovanjih z veliko alergije, ampak vseeno super sproščujoče. Načrtovanih je bilo veliko objav, potem pa sem ugotovila, da imam spet na zalogi samo smoothije in hrano in bi se moj blog spremenil v smoothie blog :) No, zdaj sem se zagrebla in prebila do računalnika, sedim med kupi cunj in brisač in vsem, kar gre jutri z mano na morje, zbrala nekaj takih bolj poletnih fotografij, da prekinem to junijsko spanje in si lahko končno oddahnem, da sem končno nekaj napisala. Ni ravno znanstveno tole branje, je pa malo takole za dušo, da se "spucam" in pripravim na nove poletne objave. Upam, da najdem veliko materiala, bi pa bila zelo srečna, če bi mi kdo pri tem pomagal. Bom kar butnla: a bi bil kdo za sproščen prostovoljni photoshooting, za veselje in dušo z ene in druge strani, to poletje? Javi se, javi! :)

Spoiling myself a bit

Oh obožujem maj in jagode in sonce in tople dneve in pričakovanje rojstnega dne in oh kako je lepo ko ni več zime!
Milkshake = banana + jagoda + mleko