Nov začetek

Jutri bo 3 mesece od moje zadnje objave. Huh, ogromno, ampak sama sploh nimam takega občutka. Še vedno sem namreč vsak dan v glavi napisala kakšno objavo - pisanje bloga mi je namreč tako stopilo pod kožo, da že kakšni dve leti življenje dojemam kot pisanje objav. O vsakem dogodku premišljujem tako, da izbiram besede, ki bi jih zapisala na blog. Nevede in nehote. Poleg tega je pa najbolj smešno to, da vedno skušam tvoriti stavke v angleščini in potem se začnem zapletati in takrat se šele spomnim, da bloga itak nikoli nisem pisala v angleščini. 

V tem času sem bloganje zelo pogrešala in večkrat sem že prižgala računalnik z namenom, da zapišem objavo, pa sem si potem vedno premislila. V tem času se je zgodilo veliko stvari. Lepih in grdih. Tista najbolj slaba me je za kakšen mesec / dva paralizirala, vzela veselo Manco iz mene in mi s solzami zastirala pogled na lepe sončne dni. Ampak vedela sem, da bo enkrat čas premagal solze in da bom v drugih stvareh uspela najti veselje. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo, ... ampak življenje teče naprej in enkrat se bodo tudi moja usta spet brezskrbno smejala do ušes.

Ta teden bi skoraj rekla, da so se. Če ne usta, pa srce. Mogoče je malo kriv december in praznično vzdušje, ampak ta teden je bil res poseben. Zgodilo se je toliko enih "prvič". Začelo se je s torkom, ko se mi je po opravljeni seminarski nalogi pri matematiki, ki je bila zadnja letošnja obveznost na faksu, odvalil kamen z ramen in sem se končno lahko prvič letos sprehodila po okrašeni Ljubljani. Malo so me tresle nizke temperature, ampak ko prideš na Prešernov trg, deluje kot ena ogromna dnevna soba. Ne vem, ali je toplo zaradi množice ljudi, ki zapolnejo celoten trg, ali so njihovi prešerni nasmehi tisti, ki te zavijejo v topel val zraka...

No, potem sem ta isti dan prvič jedla v Centralni postaji, ki je bila dolgo moja neuresničena želja, in hrana je resnično tako fotogenična, kot je bilo videti na Instagramu. Najin večer sva s prijateljico nadaljevali s sprehodom čez Emporium, kjer se je meni vedno zabavno vživeti v high-class gospodično, kar ni težko, če se že začne s tem, da ti varnostnik odpre vrata v trgovino. Ampak potem naju je kmalu minilo, se vidi, da nisva za  v ta rang. Ker je bil že dan za toliko vseh "prvič", sva prvič obiskali mojo drugo dolgo neuresničeno željo, kavarnico Vigo, in tam sem,  v slogu tega dneva, prvič v življenju naročila belo kavo, o kateri sem vedno cedila sline ob slikah na Instagramu.

Potem sem mislila zvečer napisati objavo, ki bi bila "prvič" odkar sem študentka, ampak mi je nekako zmanjkalo časa... No, še dobro, ker v četrtek je sledilo še polno novih "prvič" - prvič sem obiskala Babushko, česar še sama ne verjamem, ker trgovinico spremljam že kar nekaj let in poznam vsak artikel posebej. Četrtek je bil neverjetno sončen in zato sva se s prijateljico prvič povzpeli na Nebotičnik, ki je postregel s filmskim sončnim zahodom in še dolgo oranžnim nebom. Mraz naju je zlakotnil in tako je lahko bil na vrsti še nov prvič - prvič sva jedli v Meta in bazilika, ki me je s svojim vabljivim imenom že dolgo mikala in špikala.

No, čisto čisto na koncu sem zvečer še prvič prejela komentar od čudovite Ajde, ki je pohvalila moje fotke in polepšala moj že tako čudovit teden za kakšnih 400%. 

Tako. Zdaj vidite, zakaj sem spet nazaj. Dolgo sem čakala pravi trenutek in zbirala pogum, potem pa me je obsulo tisoč lepih drobnih trenutkov in potrdilo moje prepričanje, da bo prišel pravi dan, ko bom z lahkoto napisala objavo in jo delila z vami. No, vseeno nisem pričakovala, da bo tako dolga ... ;)