Birthday girl

YAY, I'm a birthday girl today! Danes sem po desetih letih spet okrogla, obiskala me je namreč čisto čisto prava dvajsetica. Kar malo grozno se sliši, ampak še vedno ne dovolj grozno, da se ne bi še vedno celo leto veselila tega dne z največjo evforijo. Rojstni dnevi so moji najljubši dnevi, zdi se mi, da se vse vrti le okrog mene in vse je vedno čisto drugače, veliko bolj sanjsko kot na kakšen drug navaden dan. Najsrečnejša sem vsakič, ko pride maj, ko zacvetijo prve šmarnice in perunike in vem, da bo kmalu moj dan. Spominjajo me na moja otroška praznovanja, ki so v moji glavi še vedno tako živa, kot bi se odvijala včeraj. To so bili vedno prvi res vroči dnevi, ki so se nadaljevali v svetle večere in včasih smo že lahko bosi noreli po travi. Ne spomnim se točno, kakšna sem bila pred desetimi leti, verjetno je bilo to takrat, ko sem poslušala Bepop in risala svoje sanjske hiše, za katere sem imela iz revij izrezane vse kose pohištva in celo izbran voziček in dude za dojenčka. Tako hitro je minilo vse skupaj čeprav sem takrat mislila, da bom pri dvajsetih čisto druga Manca, se sploh nisem imela časa kaj dosti spremeniti. In danes sem tukaj, dvajsetletna Manca, ki je še vedno nora na dojenčke in otroke. Toda zdaj sem čisto zares na poti, da postanem učiteljica. Ne poslušam več Bepopa, poslušam pa Passengerja, Eda Sheerana in vse ostalo, kar je nežno in lepo. Še vedno imam rada vodo z okusom in moji najljubši barvi sta roza in marelična. Obožujemm banane in borovnice in še vedno bi lahko nepremično sedela ob morju dneve in dneve in poslušala valove. Še vedno obožujem musako in še vedno ne maram smetane. Toda definitivno pojem neprimerno več zelenjave in nekoč osovraženi jurčki so postali ena izmed najljubših sestavin. Neverjetno rada pečem in organiziram lastne zabave in še vedno nisem pospravila igrač iz predalov pod posteljo. Obožujem rože, predvsem potonike, šmarnice in vrtnice in želim si, da bi kdaj tudi čisto prvič dobila ranunkule. Slikam vse, kar mi pride pred oči in neverjetno rada hranim spomine. Ne maram delati seminarskih v skupinah ali paru, ker hočem, da je vse po moje. Še vedno sem pridna na faksu, tako kot včasih v šoli, le da se je moje učenje prestavilo na pozne večerne oz. zgodnje jutranje ure. Še vedno nimam svoje najljubše številke, pesmi ali filma, imam pa svoje najljubše fotografe in blogerje. Še vedno nenormalno rada jem, le da na srečo zdaj tudi veliko raje telovadim. Še vedno se nisem spoprijateljila z zimo, dež ob petkih pa mi v študentskem življenju predstavlja najhujšo nočno moro. Število poznanih ljudi se je verjetno postotilo, vseeno pa nisem pozabila na svoje najljubše prijatelje iz otroštva. Vsako leto bolj se zavedam, kako lepo življenje imam in kako zelo sem srečna. Kako hvaležna sem očiju, mami in Tini, ki so najboljša družina na svetu in bom vedno njihova najmlajša. Z veseljem se podajam v novo desetletje in upam, da moja sreča še naprej iz leta v leto raste in me spremlja na mojem potovanju skozi svet. 

Note to self: 

You gotta do this for you. This is for you. This isn't about anybody. 

Live for you. Honor you. Never lose sight of that. 

Brittany Josephina