2. sep. 2010

20100902


Se opravičujem za že spet rožaste slike, ampak tokrat so zame, ne za vas. Ker sem si pa tko zaželela in zapotrebovala zelenih, sončastih, svežih travnatih slik, da bi umrla brez njih. Verjetno so sam prvošolski občutki, ki bodo upam kmal minil, ampak počutila sem se tko prazno, pusto, zaprto, neživljensko,.. da sem se rabila uležt na sonce v travo in zamižat in zdej je svet spet lep.

1 komentar: