Poletje 2015

Ta teden me je pokopala vročina in od glavobola mi je utripalo v glavi, zunaj pa že 14 dni dež in mraz, sivo in turobno, neprijazno jesensko. Nič čudnega, da sem v nekem trenutku spet pristala v svoji galeriji na telefonu, kjer se je začelo neskončno scrollanje med poletnimi fotografijami in obujanje spominov na prekrasne dni. Dejstvo je, da bo poletje za vedno ostalo moj najljubši letni čas, da pogrešam morje, da pogrešam sonce, da ne maram dežja, da že dolgo nisem bila tako dolgo bolna, da nočem vedeti, kako daleč je še do pomladi, da jo že komej čakam in nenazadnje, da se vseeno veselim lučk in božičnih praznikov. Mogoče me sicer v tem tednu, ko je končno napovedanega malo sonca, tudi jesen pozitivno preseneti; do takrat pa bom vseeno še malo brskala po telefonu, neskončno hvaležna, da mi pomaga ohranjati tako čudovite spomine. 

Kvaliteta fotk res ni na vrhuncu, toda ne zamenjam jih za nič na svetu, saj bi brez njih verjetno že zdavnaj pozabila, kako srečna sem bila po zadnjem odpisanem izpitu, kako sem se po enem letu razveselila pogleda na puhaste oblake in vetrnice ob nemških avtocestah, s kakšnim pospeškom sem se zapodila v mivknate sipine belgijske obale in kako dobri so bili moji prvi pravi vaflji. Mogoče bi celo pozabila na našo Robinson Crusoe izkušnjo pod največjimi nemškimi klifi, na jutranje teke s pogledom na morje in na vse pojedene lubenice tega poletja. Pa na gnečo na Koprski mestni plaži tiste razgrete avgustovske nedelje, na moje prve uspešne bananine palačinke in na zaskrbljen obrazek moje štiriletne sestrične, ki me sprašuje, če imamo doma strelovod, ker se približuje nevihta. Težko bi pozabila na čudovit dan v Kostanjevici na Krki z nasmejano Valentino, toda brez fotografij bi zagotovo pozabila na vse čudovite detajle .. pa tudi na vroče temperature tistega dne na Bledu, ki se je izkazal kot prava bomba med težkimi delavniki, preživetimi v službi. Nosijo tudi spomine na piknik v dežju v Mesečevem zalivu in na večerno robutanje fig nad Koprom, zaradi katerih me je potem pekel jezik. Pa na čudovito poletno Ljubljano, ko mi je v dveh dneh uspelo obiskati (skoraj) vse z moje wishliste, o čemer sem sanjala več kot eno leto - Gud shop, pekarno 8, Hood Burger, aROMO, prenovljeno plažo na Špici, Fetiche Patisserie, Grefino in še in še ... Brez fotografij bi verjetno pozabila tudi na tisto jutro, ko sem skozi okno na travniku zagledala množico konj in se še v isti minuti pognala v tek po rosni travi, da si vse skupaj pobližje pogledam, potem pa isto stvar ponovila še zvečer ob sončnem zahodu. In kako počitniško nas je sonce grelo že globoko v septembru, ko smo punce dan izkoristile za skok na Grmado nad Celjem, poležavanje ob Šmartinskem jezeru in sladkanje v centru Celja. In zdaj imam tudi konkreten spomin na najljubše sprehode po gozdu z babi, pa na septembrske rojstne dneve in na naš zadnji pozdrav morju, ki me mora držati pokonci vse do naslednjega dopusta. 

Včasih me gledajo postrani, ker čisto vse poslikam, včasih mi je hudo, ker vem, da jim grem na živce. Toda moja sreča ob scrollanju po galeriji ... neprecenljiva.

Well why the hell not

Vsi starejši se majhne Mance spominjajo kot pravega robavsa, ki si je vse upal in s svojimi vragolijami zabaval vse okrog sebe. Vedno sem bila znana kot najbolj pogumna in močna v klapi svojih vrstnikov - (starejša) sestra si ni nikoli upala stopiti z domače parcele, dokler nisem jaz shodila in jo mahnila kamor me je pač poneslo. Ker so ji bile srečnici že tako dodeljene dolge noge, poleg tega pa je še starejša, je potem vedno z lahkoto preskočila živo mejo, jaz pa sem nemalokrat nasedla na bodečih vejah s popraskano ritjo. Mamici sem vsakič pobegnila v globoko vodo, medtem ko je Tini še natikala rokavčke, kasneje v šoli pa so me vedno imeli za mamo razreda, saj sem bila najbolj odločna in poštimala vse in vsakega po vrsti. Nisem poznala strahu, toda bila sem dobro vzgojena in vedela sem, kaj je prav in kaj narobe. Imela sem močan glas, ki je zlahka dosegel pozornost in znala sem trdno zastopati svoje mnenje. Vedno sem dosegla veliko in prišla visoko, saj je bil v mojih očeh le cilj in nikoli prostora za misel na padec ali spodrsljaj ...

Toda danes je vse drugače. Prijatelji me opisujejo kot zadržano, sramežljivo, pridno, tiho osebo, ki preveč razmišlja in si premalo upa. Ki jo vedno nekaj skrbi in se boji, kaj bodo rekli drugi. Večino časa preživim sama - sama sem bila v stanovanju, se vozila na faks, domov iz Ljubljane, sama grem po nakupih, sama tečem in sama grem na kosilo. Sama sebe peljem na mini izlet po Ljubljani in sama se odpeljem na raziskovanje s kolesom. Pišem blog, za katerega ne povem nikomur in sram me je vsakič, ko ga kdo omeni v javnosti. Rada fotografiram (obviously), pa fotografij nikjer ne pokažem, ker se mi zdi, da nikogar ne zanimajo. Na faksu sem tiho, ker se mi moje ideje ne zdijo tako pomembne, čeprav so običajno pametnejše od vseh ostalih, ki le ponavljajo prežvečene stvari. Vedno imam za vsako stvar slab občutek - če me nekdo ne dohaja pri teku, imam slab občutek, ker prehitro tečem; če nekdo nima denarja, imam slab občutek, ker sem cel teden šparala in mi je še ostalo tistih 10€; če nekdo nekaj ne zna, imam slab občutek, ker ga ves čas popravljam; če nekdo zamuja, imam slab občutek, ker sem prezgodaj prišla; če sem najboljša na izpitu, imam slab občutek, ker drugim ni uspelo; ko koga peljem, imam občutek, da je na najslabši vožnji njegovega življenja; ko hodimo vzporedno po pločniku se ves čas obračam, da slučajno ne bi koga ovirala (hkrati pa pred mano hodi par, ki zavzame celotno širino trimetrske promenade - bog ve, kako jima to sploh uspe). V družbi sem večinoma tiho, ker se mi nič od tistega, kar mi pade na pamet, ne zdi dovolj pomembno za vpletanje v pogovor, hkrati pa z druge strani tako ali tako prihajajo same čenče in kritiziranje drugih. 

Vseh se bojim - ljudi, ki me ustavijo na cesti, prodajalcev, ki me ne slišijo/razumejo, ko kaj sprašujem, šoferjev, ki tiščijo v rit, tečnih zaposlenih na faksu, ko skušam sestro vpisati v višji letnik in natakarjev, ko prosim za kozarec vode. Najbolj zamerim strahu pred višino, ki je vsako leto hujši in mi krade užitke pri najlepših razgledih. In strahu v zadušljivih prostorih, ki mi povzroča vrtoglavico in mi spodmika tla pod nogami. Pa strahu pred poškodbami in krvjo, zaradi katerega mi šumi v ušesih in se mi stemni pred očmi. Nimam pojma, kdaj se je vse zgodilo, začelo, spremenilo. Ni konkretnega dogodka, ki bi ga lahko sumila, da je povzročil vse to. No ... če dobro pomislim, moje življenje vseeno ni bilo tako rožnato, kot ga imam v spominu. Res je bilo nekaj stvari, ki sem jih še precej mlada reševala sama in navzven sploh niso bile opazne, mene pa so precej žrle. Vedno sem bila bolj sama svoj heroj in probleme redko zaupala drugim, kar še vedno velja. Vem, kolikokrat manjši problemi postanejo, če jih zaupaš drugim, toda ne maram vedno istih nasvetov, ki sledijo ... 

Tako sem se tudi tokrat odločila, da sama sebe vzamem v roke. Nočem več monotonega življenja v udobju poznanega in preizkušenega, nočem več vsakega večera preživeti sama doma, nočem gledati slik ostalih in se spraševati, kaj sama delam v postelji, nočem več samo obljubljati, nočem več poslušati svojih večnih "kaj pa če ...". Nočem, da mi življenje uide naprej, ne da bi izkoristila vsak sončen dan, ne da bi izkoristila svojih sposobnosti in danosti. Želim uživati vsak trenutek, saj najlepši spomini vedno izvirajo iz najbolj nemogočih in strašljivih idej. In zato sem letos vsakič, ko se je ponudila priložnost, za katero sem najprej rekla "ne, ne upam", ta stavek spremenila v "ja, zakaj pa ne". Iz vseh so nastali krasni spomini, še bolj pa cenim nove izkušnje. Niti ene stvari ne obžalujem, na vse gledam s ponosom. Nisem premikala gora, nisem spreminjala življenja, bili pa so majhni trenutki, ki so me napolnili s srečo in popestrili moje življenje. Tako sem:

Sestrični naredila frizuro za obhajilo

Ker vsakič, ko smo skupaj, pletemo kitke, si jih je zaželela še za obhajilo. V tem delu res uživam, toda vseeno me je pri taki prošnji malo stisnilo. Sama se obhajila spominjam kot prvega večjega dogodka v mojem življenju, prvič se je vse vrtelo okrog mene in verjamem, da je za večino deklic tako. Res je, da so redke navdušene nad svojo takratno frizuro, vseeno pa sem želela, da bi bila sestrična ena izmed njih. Najprej sem malo oklevala, hkrati pa bila tako počaščena, da sem z veseljem rekla ja. Obnašali sva se kot pravi profesionalki - teden dni prej sva izvedli vajo, na dan d (ki je bil hkrati tudi moj rojstni dan, zato sem res kar žarela od sreče) pa že pred sedmo zjutraj pletli in kodrali lase. Na "frizerskem stolu" sta se nato zvrstili še ostali sestrici in tisti dan sem prejela najbolj čudovito darilo za rojstni dan - pogled na tri srečne in hvaležne obrazke, ki bodo še leta cenili tvojo majhno pomoč. 

Mami podarila šopek iz travniških rož za rojstni dan

Čeprav sem rada v Ljubljani in mi tam ni nič hudega, pogrešam domače travnike in sprehode z mami. Predvsem spomladi, ko sem bila navajena tekati med ivanjščicami, nabirati makove cvetove in uživati ob pogledu na polja pšenice, ki kot morje valovi ob nežnem spomladanskem vetru. Ker so nam na faksu zaradi terenskih vaj ravno nekaj dni pred mamičinim rojstnim dnevom ponudili prost petek, sem izkoristila priložnost, in se odločila, da ji podarim nekaj posebnega. V največjem nalivu sem se v gumijastih škornjih, z dežnikom v eni in s košaro v drugi roki odpravila na sprehod čez travnike in nabrala vse, kar je imelo cvet. Trava mi je segala do pasu in bila sem premočena do kože. Čeprav sem imela oblečeno bundo (maja!), sem se tresla od mraza, toda volja je bila močnejša od strahu pred prehladom. Ko sem prišla domov, nisem bila prepričana, če bo iz teh cvetlic sploh kaj možno sestaviti. Potem pa sem jih začela zlagati in kljub trdim prstom je nastal čudovit šopek, na katerega sem še danes ponosna. Še bolj pa je bila ponosna mami, ko ga je ob sladici pri kosilu končno prejela.

Izkusila svoje prvo nočno kopanje

Vedno sem si želela na nočno kopanje, pa se mi je morje vedno po sončnem zahodu zdelo preveč hladno, da bi to bila prijetna izkušnja. No, očitno je bilo maja dovolj toplo, da sem se ob enajstih zvečer skupaj s tremi sošolkami zapodila vanj. Lažem - najprej je bilo potrebnih deset minut prepričevanja, nabiranja podpornih članov, preračunavanja koliko dni časa imam, da pozdravim pljučnico še pred izpiti in oblačenja kopalk pod flisast pulover. Priznam, izkušnja je bila precej dih jemajoča - predvsem zaradi ledene vode in strahu pred vsem, kar bi v tistem trenutku lahko skočilo iz črnega morja. Toda konec dober, vse dobro - evforija je izničila vsako možnost za bolezen in vsi smo jo odnesli brez prehlada.

Dobila svojo prvo zaposlitev

Ker sem bila vedno pridna učenka, sem bila nagrajena s Zoisovo štipendijo, ki me je leta držala na pozitivni strani, kar se denarja tiče. Potem pa je prišel nov zakon, ki mi jo je kljub trudu prav nesramno vzel, za njim pa še prvo študentsko leto, ki je pobralo še vse nekdanje prihranke. Kljub temu, da sem najbolj stiskaški človek na svetu in mi moraš denar skoraj puliti iz rok, da ga spustim od sebe, pa sem se vseeno morala nekako preživeti. Ko začneš življenje stran od staršev, hitro ugotoviš, da življenje ni potica. Stroški na vsakem koraku in za vsakim vogalom in prav kmalu sem se borila z revščino. Vsakič mi je bilo hudo, ko sem doma prosila za denar, saj se čutim dovolj staro, da poskrbim zase. Zato je bilo med počitnicami potrebno iti v boj. Vem, da ostali s tem začnejo že v srednji šoli, sama pa sem raje garala v šoli med letom in med počitnicami uživala. No letos sem napisala okoli 15 različnih prošenj, saj se je prej obljubljena ponudba za delo (ki sem jo enkrat omenjala na blogu) izjalovila. Na večino ni bilo odgovora, kjer je bil, je bil negativen. Potem se je ponudila priložnost za razgovor, ki se je tudi neuspešno iztekel. Po štirinajstih dnevih intenzivnega iskanja in celodnevnega buljenja v računalnik sem obupala in premislila vse možne razlage kaj je narobe z mano. Odpravila sem se na morje, da razbijem svojo črnoglednost, na poti pa sem dobila klic za še en razgovor. Ta je bil na moje veliko veselje uspešen in kmalu sem služila svoje prve denarce. Prvotna evforija je sicer zakrila dejstvo, kako naporno je v resnici delo, toda vseeno sem bila vesela, da sem končno koristna, tako sama sebi kot drugim. Nisem zaslužila miljonov, sem pa nabrala številne izkušnje in vsaj delno premagala strahove, ki so v glavi vedno pomagali kričati: "kaj pa če ...".

Imela na počitnicah sestrične

Čeprav so zdaj že precej zrasle in ni več ne duha ne sluha o dojenčkosti, jih sama še vedno obravnavam kot moje male deklice, za katere moram poskrbeti na vsakem koraku, ko so v mojem varstvu. Vedno smo bile vajene, da so za nas skrbeli odrasli, zato nisem nikoli dobila priložnosti biti čisto samostojna varuška. Letos pa sem dobila kar trio paket - vsaka s svojim nahrbtnikom so me čakale že pred hišo, ko sem jih prišla domov iskat. Skoraj brez pozdrava so hitele skočiti v avto in ne vem, katera je imela večji nasmeh - jaz, ker mi je bila končno zaupana tako prijetna odgovornost, ali one, ki se s svojo sestrično prvič peljejo v tavelikem avtu na počitnice. Skupaj smo potem brale pravljice za lahko noč, pekle piškote in rolado, bežale pred dežjem s sladoledom v rokah in na licih, se igrale vrtnarijo, make up studio in ... itak - pletle kitke.

Plavala na Blejski otok in nazaj

Vedno sem bila dobra plavalka, toda nikoli nisem plavala daleč, saj so me doma vedno opozarjali na vse mogoče stvari. Tako sem ob tetini pripovedi, da je na Bledu plavala do otoka in nazaj, kar malo zazijala in dejala: "Jaz ne bi mogla nikoli." Pa sem se motila ... ne vem, če je minilo 14 dni, ko sem že brcala po vodi nekje na pol poti med celino in otokom in se odločila, da to naredim. Verjetno za večino ljudi 1,2 km plavanja res ne predstavlja omembe vrednega dogodka, sama pa ga pozdravljam kot življenjski dosežek. Bil je res čudovit dan in vedno se bom spominjala, kako sem premagala še en "kaj pa če ... (me zagrabi infarkt sredi jezera)". ;)

Prvič pretekla 8 km

In si spet dokazala, da je vse le v glavi.

Once in a while, blow your own damn mind.

Recept: Poletni quiche

Med vsemi spominki in darili, ki jih sestra prinese s svojih potovanj, se doma pogosto najbolj navdušujemo ravno nad novimi recepti, ki jih mimogrede stakne tu in tam. Jaz sem sicer med najbolj skeptičnimi, saj sem, kar se hrane tiče, pravi zapečkar in se najraje držim hrane iz domače kuhinje izpod preverjenih rok in iz preverjenih sestavin. Tako sem najprej tudi malo vihala nos, ko je pred leti prišla z novim receptom za zelenjavno pito, sploh ker sem se takrat zelenjave še na daleč izogibala. Toda ko je bila pita pečena, mi je zaprla usta - tako in drugače. Do takrat namreč sploh nisem vedela, da se v meni skriva največja oboževalka pit in krhkega testa. Za to ljubezen zadnja leta prav lepo skrbim - pite so na jedilniku pozimi in poleti, jedo se tople in hladne, slane in sladke. Jedo se tako za posebna praznovanja kot na povsem navadne dni in vsakič nastane malo drugačna od prejšnje. Preizkusila sem že malo morje receptov za testo, včeraj pa sem se dokončno odločila, da je najboljši tisti, ki ga običajno uporabljam za sladko pito. 

Za quiche ni enega recepta, saj uporabiš tisto, kar pač imaš doma. Najbolj primeren čas je ravno zdaj, ko so vrtovi polni paradižnika, korenja in bučk. Na internetu sicer najdemo malo morje receptov, od tistih z brokolijem, lososom, različnimi siri, do originalne quiche Lorraine s slanino. Sama imam najraje verzijo s prej omenjenimi sestavinami, včasih pa dodam še malo tune, za bolj poln okus. Toda ne glede na to, kaj zamešamo notri, vedno je dobra! Včeraj sem malo na pamet pripravila svojo s paradižnikom, bučkami, jajčevcem in korenjem in ni nas razočarala.

Testo:

120 g masla

250 g moke

ščep soli

1 jajce

3 žlice hladnega mleka

Nadev: 

1 malo večja bučka

1 jajčevec

sol

malo čebule

olivno olje

3 korenčki

1 paradižnik

Preliv:

2 jajci

2 žlici kisle smetane

2 žlici smetane za kuhanje

malo mleka

sol

poper

parmezan

Najprej pripravimo testo. Maslo pustimo, da se ogreje na sobno temperaturo, nato pa zmešamo vse sestavine in zgnetemo testo v kepo. Včasih moramo dodati še malo moke, če je testo premehko. Nato ga zavijemo v folijo in damo v hladilnik vsaj za pol ure.

Medtem se lotimo priprave nadeva. Bučke in jajčevce narežemo na centimetrske kocke in vse skupaj posolimo. Sesekljamo čebulo in jo vržemo na olje, da postekleni. Nato dodamo bučke in jajčevce in pustimo pokrito, da se poduši (sama dušim kar 15 min). Ta čas naribamo korenje in narežemo paradižnik na zelo tanke rezine. Sledi še priprava preliva - z mešalnikom zmešamo vse sestavine razen parmezana. Ko so bučke podušene, jih sama dam na cedilo, da odteče tekočina.

Pečico segrejemo na 180°C. Vzamemo testo iz hladilnika in ga razvaljamo na velikost pekača + 3 dodatne centimetre za rob. Sama vedno delam v okroglem pekaču premera 26 cm. Ko je testo v pekaču, ga po dnu in robu naluknjamo z vilicami. Zmešamo bučke, paradižnik in korenje in razporedimo po testu. Nato vse skupaj zalijemo z jajčnim prelivom in posipamo s parmezanom. Pečemo 45 min. Lahko postrežemo toplo ali hladno, meni osebno je najboljša naslednji dan.

Upam, da recept ne zveni preveč komplicirano, saj je priprava res enostavna. Mogoče je edina slaba stran precej umazane posode, toda po nekaj poskusih je tudi ta že na minimumu :). 

Dosti besedičenja - želim vam le še dober tek.

So far so good

Letos me je prvič zares stisnilo, ko so bile moje brezskrbne počitnice zaradi izpita iz kemije pod velikim vprašanjem. Vem, da velika večina študentov nima te sreče, toda ves čas se mi je zdelo, da bom sama svoj prvi letnik brez težav spravila pod streho že pred poletjem in uživala radosti počitnic še globoko v september. Res je šlo vse gladko, kljub ubijalsko natrpanemu urniku izpitov sem vse opravila odlično, but then kemija happened, ali kako že rečejo ... Ob pogledu na debelo skripto sem se po tehtnem premisleku odločila za drugi rok, kar se je po eni strani izkazalo za hudo napačno odločitev. Nisem verjela, da profesorji res delajo razliko med prvim in drugim rokom, pa me je močno udarilo po glavi, ko sem sedela pred izpitno polo in se počutila kot največji bedak. No, konec dober vse dobro, izčrpala sem vse svoje znanje in neznanje in včeraj izvedela, da sem ena izmed štirinajstih srečnežev, ki smo s kemijo zaključili. 

Toda vse skupaj mi je dalo misliti in v pričakovanju slabih ali dobrih rezultatov sem se takoj po odpisanem izpitu odločila, da te počitnice res maksimalno izkoristim. In peti dan po tej odločitvi moram reči, da mi gre zelo dobro. 

Prvi dan počitnic sem se zbudila že ob 5.30 in s teto odšla nabirat borovnice. Sledil je sprostilni šoping, ki pa ni obrodil sadov (čisto meni podobno). Dan sem izkoristila še za pospravljanje stanovanja in nato selitev domov. V naslednjih dnevih so sledili obiski sorodnikov, kar mi zadnje čase, ko se toliko manj vidimo, zelo veliko pomeni. V najlepšem spominu pa so mi ostali večerni piknik ob reki s sestro in sestrično, jutranji tek na okoliški hrib, kratek kolesarski izlet s sestro (kot smo to počele včasih, pred desetimi leti), ustvarjanje za blog, pripravljanje melisinega sirupa in moja več kot uspešno spečena pica. Danes bolj ali manj mirujem v hiši, kamor me vročina prežene vsakič, ko porinem nos na prosto, toda vseeno brezskrbno uživam in sem več kot hvaležna za te čudovite počitnice. Naj še dolgo trajajo!

Hello summer

Tako, končno sem dočakala! Sonce žge, domač vrt je poln zelenjave, noge hodijo v sandalih, v trgovinah so v akciji lubenice in komarji pikajo kot za stavo. Počitnice so! Je že res, da to težko verjamem, in bi prej razumela dejstvo, da moram jutri prvič na faks, toda vseeno sem jih dolgo in z muko čakala in se jih na koncu razveselila kot največji otrok. Tega pol leta je sicer mimo zletelo s svetlobno hitrostjo in malo jezna sem nase, ko pogledam na blog in letošnje objave skoraj preštejem na prste ene roke. Nisem rabila veliko zavrteti koleščka, da sem prišla do "novoletnih zaobljub", ki jih še vedno znam na pamet. In povedati moram, da so bile letošnje zaobljube končno tiste prave! Večino sem jih do danes namreč že izpolnila. In da malo osvežim spomin ... 

... zato se bom v 2015 veliko več smejala. Izkoristila bom vsako ponujeno priložnost in manj strašila sama sebe s "kaj pa če...". Več bom tekla in naredila bom ogromno slik. Pogledala več filmov in spila še več smoothiejev. Večkrat bom šla na sprehod. Morda si bom celo kupila šminko. Poslušala bom več glasbe in se bolj zgodaj zbujala. Večkrat bom nabrala rože. In še vedno bom verjela, da je moje življenje pravljica.

Če grem kar lepo po vrsti ... Zadnji mesec mi zaradi izpitnega obdobja sicer ni bil ravno najbolj zabaven, zato je trenutno moja smejalna statistika pod povprečjem, toda ravno danes sem se nasmejala do solz, ko sva s Tino priredili beatbox koncert v moji sobi. Na izpolnjeno drugo zaobljubo sem najbolj ponosna, zato si zasluži čisto posebno objavo. Tekaška forma je na žalost nekoliko slabša od lanske, toda vseeno sprejemljiva in perspektivna. Če bo vse po sreči, bo ljubljansko ravnino zdaj zamenjal domači hrib, česar se precej veselim. Fotoaparat sem prenašala od doma do Ljubljane in nazaj domov in poslikala precej zajtrkov, kosil in drugih meni ljubih reči, ki so se nameravale v objavah prikazati že dolgo nazaj, pa še vedno čakajo na svoj dan d. Bila sem bolj pridna kot lani, toda še vedno pogrešam in upam na svoje udejstvovanje v portretni fotografiji, zato ta cilj prepišem na seznam ciljev za to poletje. Sem pa zato toliko bolj zmagoslavno uresničila naslednji cilj - gledanje filmov. V januarju in februarju sem namreč pogledala 16 filmov, kar je verjetno več kot prej v dveh letih skupaj. Ta statistika se po mojih izkušnjah vsem zdi smešno nizka, toda iz nejasnega razloga mi poprej nikoli ni uspelo pogledati nobenih filmov. Mogoče zato, ker sem pri izbiri le-teh strašno izbirčna, ali pa razlog tiči v moji veliki ljubezni do branja blogov in preletavanja Instagram profilov z lepimi fotografijami, kar egoistično zapolni 99,9% mojega prostega časa. Kljub nadvse uspešnemu začetku se je moj filmski maraton sicer kmalu zaključil in ostal v stanju mirovanja vse do tega tedna oz. do dne, ko sem odpisala zadnji izpit, zdaj pa sem na dobri poti, da ga spet nadaljujem. In na vrsti je naslednja zaobljuba, ki je bila izpolnjena v desetkratni pričakovani meri. Sredi aprila me je namreč en petek, ko sem prišla iz Ljubljane, doma na mizi pričakalo predčasno rojstnodnevno darilo - smoothie maker. Bi rekla, da je bila to ljubezen na prvi pogled, pa fraza ne ustreza najbolj, saj sem bila v to napravo zaljubljena že preden sem jo dobila. Z vsako uporabo pa se je ljubezen res le še okrepila. Bi si upala trditi, da ga pijem 5x na teden in v vsakem še vedno tako uživam, kot bi ga pila prvič. Tudi s sprehodi je bilo podobno kot s filmi - na začetku sem si vsak sprehod zapisala v koledar, ker bi mi jih bilo ob koncu leta zanimivo sešteti, toda projekt se je ob vseh drugih mislih, ki mi šibajo po glavi, izjalovil. Toda zapisani ali ne, sprehodov je bilo ogromno in vsak izmed njih mi je več kot dobro del. In bam, čisto zares sem si kupila šminko! In potem še eno dobila v nagradni igri od Žive in še tretjo od Rebeke za rojstni dan in zdaj sem več kot ponosna lastnica treh šmink, ki mi vsakič polepšajo dan. Zmagovalna pa je v tem primeru moja nova mala razvada - da se, če že ne drugače, vsaj vsakič našminkam za učenje in se tako bolj z veseljem učim. Tudi naslednjo zaobljubo z glasbo sem precej uspešno upoštevala, malo pa se zatakne pri tisti z zgodnjim vstajanjem. Na mojo žalost vsakič znova potrdim dejstvo, da nisem za zgodnje vstajanje, saj me potem še cel dan boli glava. Kljub temu se bom še naprej trudila, saj obožujem dneve, kot je bil včerajšnji, ko sem se vstala ob 5.30 in po dolgem času videla vzhod Sonca, ki je tokrat pokukalo točno nad Ljubljanskim gradom. In na mizi je cvetela čudovita hortenzija in mi lepšala stanovanje kot že mnoge pred njo. In vse skupaj je bilo precej pravljično ...

Za poletje (kot vsako leto do sedaj) še vedno nimam izoblikovanega plana. Vsekakor pa si želim prav vsak dan izkoristiti kolikor se ga izkoristiti da, čim večkrat vstati skupaj s Soncem in se čim več družiti z meni ljubimi ljudmi. Na listu želja je tudi obisk Odpre kuhinje in ogled kakšnega filma pod zvezdami, sladoledkanje v vseh novih slaščičarnah v Ljubljani in spoznavanje tega čudovitega mesteca nasploh. Če bo vse po sreči bom namreč v avgustu opravljala počitniško delo v Ljubljani in takrat bi rada proste popoldneve izkoristila za sprehode ob Ljubljanici. Moja največja želja pa je, da bi našla tudi kakšnega kandidata za pred moj objektiv, da izpolnim svojo novoletno obljubo in končno res nekaj storim v tej smeri. Lani sem se na vas namreč obrnila s popolnoma enako idejo, ki pa je kljub dobremu odzivu obvisela v zraku. Zato se tokrat res držim za besedo in to še enkrat naglas povem, da ne bi poskušala iskati kakšnih izgovorov. 

Torej, če je kje kdo, ki bi mi skušal pomagati premagati strah pred fotografiranjem neznanih ljudi in mi popestriti avgustovske popoldneve, naj se javi. Prav tako bi noro rada kdaj sodelovala v fotografiranju izdelkov za prodajo, tako da se z največjim veseljem odzovem tudi na tako ponudbo. Če vas zanima kaj več, mi lahko pišete na e-mail pikevelike@gmail.com.

Velike želje in veliko upanja, upam, da mi vsaj kaj od tega uspe. In da čim prej pridem do morja, da spet slišim valove, čutim žgoče sonce in se borim s soljo v laseh. Poslušam čričke in gledam zvezde v toplih nočeh. Verjamem, da je moje življenje pravljica ... 

10 things I'm happy about today

1. Tina je nazaj iz Koreje po štirih mesecih! In domov je prinesla toliko superkul stvari, da po treh dneh še vedno vriskam v sebi.

2. Po napornih tednih imam končno 14 dni počitnic do naslednjih (zadnjih) dveh izpitov.

3. Končno sem spet doma, kjer je neresnično lepo. Cveti dišeča sivka, vse je bujno zeleno, zobamo debele črne češnje, na vrtu bosa nabiram jagode in maline in hladilnik je poln dobrot.

4.  Danes imamo za kosilo pečeno hobotnico in krompir, njam!

5.  Spala sem lahko do desetih.

6.  Imam nov ovitek za telefon in končno lahko vržem stran starega umazanega.

7. Včeraj sem bila na začetku Dirke po Sloveniji in vsakič se počutim tako noro ponosna, ko med najboljšimi kolesarji vidim svojega sošolca iz osnovne šole. In sijalo je sonce in nebo je bilo čudovito modro, Ljubljana lepa kot še nikoli in srečala sem toliko meni ljubih ljudi, kot prej celo leto ne.

8. Končno nisem več omejena na 15 GB interneta.

9. Končno nova objava!

10. In najboljše za konec: mail day! Poštar me je danes presenetil z nagradni paketkom od Sare s Passing Fancy. V nagradni igri sta bili obljubljeni dve senčki Wet n Wild in Clarins Beauty Flash Balm, toda v kuverti se je zraven skrivalo še nešteto testerjev in samo predstavljajte si moje veselje! Komaj komaj čakam, da vse preizkusim. Sama sreča, da imamo danes že en nastop, da se lahko brez slabe vesti nališpam.

11. Ojoj, a jih je že deset? No, bom pa shranila kaj za naslednjič ;). 

Tudi vam želim prekrasen dan!

Birthday girl

YAY, I'm a birthday girl today! Danes sem po desetih letih spet okrogla, obiskala me je namreč čisto čisto prava dvajsetica. Kar malo grozno se sliši, ampak še vedno ne dovolj grozno, da se ne bi še vedno celo leto veselila tega dne z največjo evforijo. Rojstni dnevi so moji najljubši dnevi, zdi se mi, da se vse vrti le okrog mene in vse je vedno čisto drugače, veliko bolj sanjsko kot na kakšen drug navaden dan. Najsrečnejša sem vsakič, ko pride maj, ko zacvetijo prve šmarnice in perunike in vem, da bo kmalu moj dan. Spominjajo me na moja otroška praznovanja, ki so v moji glavi še vedno tako živa, kot bi se odvijala včeraj. To so bili vedno prvi res vroči dnevi, ki so se nadaljevali v svetle večere in včasih smo že lahko bosi noreli po travi. Ne spomnim se točno, kakšna sem bila pred desetimi leti, verjetno je bilo to takrat, ko sem poslušala Bepop in risala svoje sanjske hiše, za katere sem imela iz revij izrezane vse kose pohištva in celo izbran voziček in dude za dojenčka. Tako hitro je minilo vse skupaj čeprav sem takrat mislila, da bom pri dvajsetih čisto druga Manca, se sploh nisem imela časa kaj dosti spremeniti. In danes sem tukaj, dvajsetletna Manca, ki je še vedno nora na dojenčke in otroke. Toda zdaj sem čisto zares na poti, da postanem učiteljica. Ne poslušam več Bepopa, poslušam pa Passengerja, Eda Sheerana in vse ostalo, kar je nežno in lepo. Še vedno imam rada vodo z okusom in moji najljubši barvi sta roza in marelična. Obožujemm banane in borovnice in še vedno bi lahko nepremično sedela ob morju dneve in dneve in poslušala valove. Še vedno obožujem musako in še vedno ne maram smetane. Toda definitivno pojem neprimerno več zelenjave in nekoč osovraženi jurčki so postali ena izmed najljubših sestavin. Neverjetno rada pečem in organiziram lastne zabave in še vedno nisem pospravila igrač iz predalov pod posteljo. Obožujem rože, predvsem potonike, šmarnice in vrtnice in želim si, da bi kdaj tudi čisto prvič dobila ranunkule. Slikam vse, kar mi pride pred oči in neverjetno rada hranim spomine. Ne maram delati seminarskih v skupinah ali paru, ker hočem, da je vse po moje. Še vedno sem pridna na faksu, tako kot včasih v šoli, le da se je moje učenje prestavilo na pozne večerne oz. zgodnje jutranje ure. Še vedno nimam svoje najljubše številke, pesmi ali filma, imam pa svoje najljubše fotografe in blogerje. Še vedno nenormalno rada jem, le da na srečo zdaj tudi veliko raje telovadim. Še vedno se nisem spoprijateljila z zimo, dež ob petkih pa mi v študentskem življenju predstavlja najhujšo nočno moro. Število poznanih ljudi se je verjetno postotilo, vseeno pa nisem pozabila na svoje najljubše prijatelje iz otroštva. Vsako leto bolj se zavedam, kako lepo življenje imam in kako zelo sem srečna. Kako hvaležna sem očiju, mami in Tini, ki so najboljša družina na svetu in bom vedno njihova najmlajša. Z veseljem se podajam v novo desetletje in upam, da moja sreča še naprej iz leta v leto raste in me spremlja na mojem potovanju skozi svet. 

Note to self: 

You gotta do this for you. This is for you. This isn't about anybody. 

Live for you. Honor you. Never lose sight of that. 

Brittany Josephina