Včeraj je bil dan za objave, ampak je šel prehitro mim. Sem mela kar 3 prpravlene, pa mi je sam eno uspelo spravt v živo obliko. Učerej je bil sploh en super dan. Zakaj? Ja ker nismo mel šole, dddd. Letos in drugo leto mam še to možnost, da rečem, da obožujem maturo, ker nam tko lepo olajša in sploh olepša ta junij. No in zdej moram še tretjič povedat, da je bil včeraj super dan, ker drugače ne vem kako bi nadaljevala, kar želim povedat. Torej, no, četrtič, včerej je bil super dan. Začel se je v velikem slogu, s spanjem do devetih zjutraj, potem zajtrk in hiter prelet vseh najljubših strani, potem pa itak sprehod in fotošuting. Že dolg ni blo tko lepo zunaj, sonček + ovčkasti oblaki, sinje modro nebo in lepa zlata pšenica v vetru. Hoja po rosni, en meter visoki travi z metulji pred, ob in za teboj se ti zdi ena izmed najbolj fajn stvari na svetu, vse dokler po eni uri in pol tekanja sem in tja ne ugotoviš, da tvoje mizice iz stojala za fotoaparat ni nikjer več. Ne na stojalu, ne na fotoaparatu, ne v torbi. Nikjer. Niti v travi okrog tebe.
Vsa lepota se izgubi, vse pade na nulo, vse okrog tebe slabe misli, tekaš sem in tja od ene točke do druge, drsaš po tleh, če bo slučajno kej trdga v itak nepregledni travi in potem po pol ure neuspešnega iskanja obupaš. In raje začneš razmišljat o tem, kok neki stane ta stvar in če se splača kupit novo, al bi raje razvila tehniko privezovanja fotoaparata na stojalo. Pa sem kr takoj to sprobala in v obupu nardila 3 fotke. Potem sem mela vsega čez glavo, vse sem popokala in se vsa užaljena odpravla proti domu. Po poti so spet sledili tisti trenutki, ko glava vpije da je vse brezveze in da ni nobene možnosti, da to stvar še kdaj vidm, srce in oči in telo pa gre še vedno čist počas čim bližje tlom in upa, upa, upa... IN POTEM ZAGLEDA. Sredi ničesar, no, v bistvu sredi najbolj zavite in visoke trave, leži nekej črnega. Nekej tvojega. Oihhhhhhhhhhhhhhhhhhh sem bla tko srečna, da sem ga tut sploh pozabila polupčkat in odplesat en happy dance, pa sem ga namesto tega sam pograbila, navila z vso silo na fotoaparat in teklaaaa, kar se je dalo. No, potem sem se ustavla in za proslavitev nardila še ene 150 fotk. Čudeži se dogajajo, jst vam povem da se!
Ni komentarjev:
Objavite komentar