17. maj

Evo, ne grem spat preden ne napišem zadnje objave kot 16-letnica. Ker je blo preveč lepo, in ker preveč še nočem bit 17 da bi to spustila. Mja, 17 je prevelika številka zame, ker ko si 16 si še otrok, 17 si pa že čist taprav odrasel. In men sploh ni fino bit odrasla in mi bo to fino šele ko bom mela otročke, da bo spet vse po otročje. Ampak ja, vseen bom čez 1 uro in 20 minut (zdej ko to pišem je točno polnoč) stara 17 in lahko sam povem svoje želje, da mi jih bo lahko kdo zaželel in se bodo izpolnile - torej: želim si, da se mi drugo leto na rojstni dan ne bi blo treba učit, sploh pa ne angleščine, da bi mela več frej popoldnevov al pa si jih vsaj uspela vzet, da bi mela ene 200x več objav na blogu kot letos, da bi več časa preživela z ljudmi, ki jih mam rada in jih grozno pogrešam da mi gre na jok, potem si želim manj neprespanih noči oz. če bodo neprespane, naj bo za to kakšen boljši razlog, potem si želim še mal bolj trde in odporne nohte pa da se lak ne bi prec odkrušu dol, pa želim si več ljudi, ki se ne bi jezil name če jih slikam, pa želim si, da decembra ne bi blo konec sveta. Al pa vsaj da bi jutr sijalo sonce. Ampak ta se mi ne bo uresničla. Ampak eh, pr men itak zmerej sije sonce!