20101106

06/11/2010 je datum, ki ne bo pozabljen, sigurno. Zakaj? KER SEM DOBILA ŠE ENO SESTRIČNICO, beautful girly girl ♥
in ker smo mel šolo, ja, dans smo mel šolo, gimnazijalaci, pa sploh ni blo slabo, ampak zlo lušno. Šli smo na pohod in prehodil 15km in se 15km mel fajn in smejal in pel in pogovarjal in spoznaval in se lepo razvedril in vse štejem v plus. Se gre pa vsemu zahvalt za dobro družbo, k sm jo najdla med mojimi sošolci in zdej sem res srečna, zdej jih mam že res rada, zdej so moji čist tapravi prijatelji.

Še ena stvar je, k sem jo želela oment... In to je ta, da sem zelo hvaležna za moje sestrične tele tamejčkene (pa tut vse ostale sorodnike, !), sestrce od naše enodnevne princeske in jih mam tko zelo rada, ker me delajo tko veselo in vsakič z njimi pozabm na vse probleme, ves trd zunanji svet. Dans sem jima brala pravljice in sem bla resnično presenečena, ko me je spreletel srh in sm se kr mal naježla, ko smo brale o čarovnicah. Čist isti občutek kot včasih, ko sem bla še mejčkena in so drugi men bral take pravljice... Še zmer se bojim čist istih stvari, kot moja 4-letna sestrična. Bojim se zlobnih oseb v pravljicah, bojim se maškar, strah me je, ko nekdo pozvoni, - bi se najrajš skrila in ne bi šla odpret itd....
Še vedno sem čisti otrok, še vedno se najbol razveselim najbol preprostih stvari, še vedno me je vsega tko strah, še vedno se hočem zjokat, če nekdo reče, da ni v redu kar sem nardila, še vedno... Še vedno bi želela bit otrok in se ne bi sekirala, ker ne bi bla odrasla in bi blo vse lepo, in ker se ne bi sekirala glede tega, da nisem več otrok, ampak mogoče bi me skrbelo sam to, da naslednji dan ni moje najljubše risanke na sporedu...