22. okt. 2010

20101022

Če še niste vedel, prejšna objava je bla 222-ta! Nč hudga če niste, jst sm namreč tut spregledala ;) Bomo pa mal z zamudo pihal svečke...
No ampak to ni bistvo...
V nedeljo (se mi zdi?) sm bla zelo navdahnjena za objavo, ki bi bla mogoče precej dolga in bi si jst v njej kr precej olajšala dušo, pa sm vedla da nimam časa je napisat in da bo pršla na vrsto šele v četrtek oz. tut v četrtek ni uspelo (torej včerej) zato naj bi pršla na vrsto zdejle. Ampak je en čist mejčken problemček, ker sm pozabila o čem sem hotla pisat..
No, se sicer spomnm ene stvari, pa se bom kr s to temo zadovoljila. Pa upam, da niste prčakval česa druzga kot razprave o šoli, ker če ste, boste na žalost razočarani.
Dejstvo: gimnazija ni tko slaba, kokr se mi je zdela po nekej prvih dnevih.
Res se nisem počutila dobr, pogrešala sem vse, kar mi je prej predstavljalo vsakdan, moje bivše sošolce, bivše učitelje, majhnost, preprostost, domačnost... prov dušilo me je in sem bla že v precejšnji meri depresivna...
Občutek sem mela da mi ne gre, da sem en navadn nič, da se bom zgubila v vsem kar me obdaja... Med sošolci nisem našla človeka, k bi mi bil blizu, družla sem se predvsem s fanti, s puncami nisem najdla ene skupne točke... Vsakič ko sem vidla nekoga poznanga sem se komej zadržala da nisem čist strgana odletela k njemu v objem in se mu razjokala, pa čeprav je bil sam en bivši sošolc, s katerim sem v devetih letih komej spregovorila kakšno besedo..
No pol se je pa kar naenkrat v trenutku nekej premaknilo, začela sem se pogovarjat s Simono in Rebeko in se mi je po enem dnevu zdelo, da jih poznam že od vsega začetka... začela sem se smejat, smejat tko, po moje, da tolčem in ploskam in vreščim zraven in sm spet Manca - vesela, glasna, preveč samozavestna in mal preveč samovšečna, prepolna energije in polna optimizma...
Sem se pa spremenila, vsi smo se zlo spremenil... prvo kar me pa res presenet pr men, je pa to, da bi skor usazga objela.. to pr nekomu drugmu ni nč nenavadnega, pr men pa precej, ker sm sovražla objemanje s puncami včasih. Sej še zdej ne podpiram tista histeričnega naskakvanja in vreščanja ampak vsake tok časa sem pa tko srečna, da določenga človeka poznam, da bi mu dala iz hvaležnosti vse, kar bi lahku... in takrat pa pride objem tko prav...

Ni komentarjev:

Objavite komentar