Se da verjet, da je pred nami sam še en mini mini mini mini dan počitnic? V jok pa na drevo!
Vedno sm bla pr tisti peščici ljudi, k si je želela in komej čakala prvi šolski dan. Še pred enim tednom sm bla med njimi. Ooo ne ne ne ne, zdej pa nisem več. Ko da bi se nekej v men premaknilo, zamaknilo, zgublo. Sploh nimam več predstave kko bo, hkrati ves čas razmišlam o šoli, ampak hkrati je popolna tema v moji glavi in sploh ne vidm te prihodnosti. Če mi nekdo reče, da grem k babi na počitnce si predstavlam dnevno sobo in babico in dedija in Evo in Nejo in kko se hočjo igrat vrtec al pa trgovino in me prepričujejo, men se pa ne da; če mi nekdo reče da gremo v trgovino nakupvat zvezke si predstavlam dzs in sebe kko nabiram zvezke in vse potrebno; če nekdo reče da gremo na obisk k Tjaši si predstavlam Tjašo, Tino in mene, k ležimo v Tjašini sobi in se pogovarjamo; če nekdo reče da grem h Katji si predstavlam kko sedimo pred računalnikom in se režimo facebooku in se pol kasnej slikamo na travnikih; če pa mislm na šolo, pa vidm sm gimnazijo, stavbo samo, in nč druzga. Strah me je, pa ne vem česa.
Oooooooooo kok so bli lepi prvi šolski dnevi v Šmarjeti......
Ni komentarjev:
Objavite komentar